Grozljivka na Haitiju nam še enkrat in doslej morda na najbolj krut način, ker jo spremljamo dobesedno v živo, pove kako majčkeno, drobno, krhko in nezaščiteno bitje je človek, še posebej če reven, ko narava opravi svoje. Sesuje se, kot hiška iz kart, ne le to, kar je materialno zgradil, prepričan da dovolj dobro, ampak vsa struktura zapletenih in nujnih družbenih relaciji in pravil, ki jo je na določenem prostoru, s svojim znanjem, kulturo, načeli in zgodovino sestavil skupaj, da bi mu omogočila kolikor toliko mirno, varno, produktivno življenje. Danes potres, jutri spet poplave, cunami, požari, orkani, suše, epidemije in še kaj. Pa odmislimo vojne, ki same po sebi govorijo o šibkosti tega kao civiliziranega bitja do lastnih nagonov in strasti.

Ni pomembno , za vzdržnost človekovega doma, od hiše do države, kako se mati narava odzove na svoja občasna srbenja, pomembna je le intenziteta odziva in pomembno je, kako se nanjga človek pripravi. Tokrat je bil za prebivalce Haitija neizprosen, morilski, najhujši v njihovi zgodovini. Plačali so »prekletstvo revščine« – kot sem prebral v nekem komentarju. V razvitem, bogatem svetu, namreč, ob enaki jakosti potresa ali katerega koli drugega ekstremnega naravnega pojava, do takih posledic še zdaleč ne pride. Denarja je dovolj za protipotresno gradnjo in za vsakršno drugo preventivo. Torej, da je danes na Haitiju masaker, po besedah Clintonove, »svetopisemskih razsežnosti«, je poleg narave kriv človek sam! Pa ne ubogi prebivalec Port Au Princeja, ki si je hišo zgradil tako kot lahko, ampak vsi tisti, ki so mu z izčrpavanjem njegove male državice in njega samega, za lastni dobiček, pahnili v revščino ter onemogočili, da bi si dom postavil na varnih temeljih in da bi danes ne bil povsem nemočna žrtev popotresnega kaosa. Tudi organizacija pomoči in drugih nujnih ukrepov je sesuta do tal.

In zgodilo se je le na enem od mozoljčkov Sveta. Le tam je potreslo. Kaj ko bi se, ali celo se bo, udejanjila napoved nekaterih astronomov, da naj bi 1. februarja 2019, asteroid NT7, s svojimi dvemi kilometri širine, trčil v Zemljo? Pravijo, da dovoljšna velikost za opustošenje planeta, brez razlik med jugom in severom. No, sledimo filmografiji in si povejmo, da ga lahko, v kolikor bi se nam res grozeče bližal, ustavimo, zdrobimo in uničimo še na relativno varni razdalji in da njegove drobce pohrusta atmosfera.

A globalno katastrofo imamo pred vrati, tudi če Armageddon ne bo nikoli stopil iz filmskih platen. Bliža se počasi in zaobjema vse. Je še ne zaznavamo, vsaj ne v tolikšni meri, da bi jo jemali resneje. Govorimo o njej, ker nas je nanjo posvarila znanost, ji prirejamo svetovne konference, vemo da prihaja, vemo tudi kako jo omiliti, odlagati ali celo preprečiti, ker je predvsem naš izdelek, izdelek naše blaginje, našega pohlepa, naše nespameti v odnosu do narave in njenih resursov, toda dlje od lepotnih popravkov našega vedenja ne znamo, ne zmoremo ali nočemo.

Je katastrofa, ki nam jo zaenkrat še po kapljicah, globalno gledano, a znova z najhujšimi učinki tam kjer domuje revščina, prinaša že skoraj neustavljivo segrevanje ozračja s posledičnimi spremembami makro in mikro klim. In časa, da bi se pred njo obvarovali, je vse manj.

Znova je bila zamujena priložnost za korak v to smer, nedavno v Koebenhavnu.

Učinek Kyota pojenja, novega resnega, zavezujočega dogovora o tem, kako primerneje, v količinah in dinamiki, zmanjševati izpuste ogljikovega dioksida in drugih učinkovin segrevanja podnebja, pa ni. Novo je le to, da pri Kyotu največji onesnaževalki, ZDA in Kitajska, sta le od daleč gledali, tokrat na Danskem pa sta sedeli zraven.

In ko govorimo o času prihajajoče katastrofe, ne govorimo o neki bolj oddaljeni in abstraktni prihodnosti, ampak o tem stoletju, o času, ko avtorja današnjega Terminala zagotovo ne bo več, bodo pa v zrelih letih njegova vnukinja in vnuka.

To da bodo vdihavali 2 stopinji toplejši zrak bodo že zmogli, a kaj ko ledu na severnem in južnem tečaju in v gorah ne bo več, ali ga bo, zavoljo spremenjenih tokov morja in ozračja, spet preveč? In bo morje, ob večji količini vode če se ledeniki stopijo, preplavilo na desetine tisočih kilometrov nižjih obal ter onemogočilo normalno življenje v mestih in vaseh, kjer še danes živi na stotine milijonov ljudi? Kaj bo pomenilo za varnost, mir in stabilnost sveta posledično preseljevanje ljudstev v bolj varne kraje?

Kapital nam v strahu pred izgubo profita in moči, preko sponzoriziranih psevdo znanstvenikov dopoveduje, da nam je tako usojeno, da naj se s tem sprijaznimo in ne silimo, s hitenjem pri rezanju porabe fosilnih goriv in druge utečene potrošnje, v neke radikalne modifikacije življenjskih navad in ustvarjenih standardov, v odrekanje komoditetam, ki jih uživamo, ker da smo pred povsem naravnim ciklusom sprememb podnebja, v glavnem nemočni, oziroma že itak prilagodljivi.

No, sodim med optimiste, a samo zato, ker tam, kjer živim, ni bilo nikoli rušilnih tresljajev in mi hiša stoji dovolj visoko in daleč od obale.

Terminal danes spisal Aurelio Juri