Politika, s katero se promovira srbski predsednik Boris Tadić, je verjetno zdaj že dodobra poznana tako tuji kot domači javnosti in politični sceni. Kot sam pravi, naj bi šlo predvsem za politiko miru in stabilnosti v regiji. In res, Tadić je tisti srbski predsednik, ki se je opravičili Bosni in Hercegovini ter Hrvaški za zločine, ki so bili storjeni nad njunimi državljani med zadnjo balkansko vojno. In tako mu zavoljo njegove spravne politike skoraj že verjamemo, da gre tokrat v Srbiji zares za politika, ki bo ne le pometel, ampak z nanotehnološkim sesalnikom do zadnjega mikrodelca posesal velikosrbsko ideologijo. Hkrati z njo pa tudi pragmatične provokatorje in tiste, ki se še vedno ne morejo sprijazniti z dejstvom, da za zločine, storjene med zadnjo vojno na področju bivše Jugoslavije, nekdo pač mora odgovarjati. Pa vendar, ko je že res videti, da je na pravi poti, Tadić stori ali reče nekaj, kar morda ne ravno sesuje, zagotovo pa omaja njegovo politiko stabilnosti.

Tako tudi naslednji primer jasno ilustrira Tadićeva načela, ko se malo zavzema za mir in vzajemno spoštovanje, malo pa očitno tudi ne. Lanskega septembra je namreč srbski predsednik v občini Pale, ki se nahaja jugovzhodno od Sarajeva, skupaj s premierjem Republike srbske Miloradom Dodikom otvoril novo osnovno šolo, ki se imenuje Srbija. Otvoritev so svečano pospremili bodoči učenci, ki so bili napravljeni v srbsko narodno nošo in barve srbske zastave, kot se za odprtje nove šole v Bosni in Hercegovini z imenom Srbija, nemara tudi spodobi. To je nekaj podobnega kot če bi italijanska vlada v Kopru odprla osnovno šolo, ki bi se imenovala Italija. Preslikava seveda ni identična, smo pa lahko prepričani, da taka gesta ne bi ravno odražala politike stabilnosti. Vendar Tadić očitno res skuša voditi hiperpovezovalno politiko, saj je izjavil, da ga osebno ne bi motilo, če bi v Sandžaku postavili osnovno šolo, ki bi se imenovala Bosna.

Svojo pokončno držo je Tadić skušal pokazati tudi prejšnji teden, ko je izjavil, da Srbija kot podpisnica Daytonskega sporazuma ne bo z referendumom ali kakršnim koli drugačnim načinom storila ničesar, kar bi lahko privedlo do delitve Bosne in Hercegovine. Tadić je torej obljubil, da Srbija ne bo storila ničesar, kar bi lahko sprovociralo na videz mirno stanje v sodu smodnika. Početje Republike srbske in njenega premiera Milorada Dodika pa očitno ni več v njegovi domeni. Tadić namreč meni, da ima Dodik obveznost, da ščiti legitimne pravice srbskega naroda, ki živi v Bosni in Hercegovini.

Nad omenjeno izjavo se je namuznil tudi njegov stanovski kolega, hrvaški predsednik Stipe Mesić, ki je dejal, da čeprav Tadić ne podpira referenduma, podpira v celoti Republiko srbsko in s tem posredno tudi Dodika. Mesić je ob tem še dodal, da se mora Tadić sedaj odločiti, kaj zares podpira. In na tem mestu morda lahko damo odhajajočemu hrvaškemu predsedniku tudi prav. Srbski Clooney, kot ga je poimenoval Berlusconi, se zelo dobro zaveda, kaj sme in česa ne sme izjaviti pred evropsko politično javnostjo in kaj od njega pričakuje domače politično občestvo.

Petnajst let po genocidu v Srebrenici naj bi sedaj tudi uradna Srbija priznala in obsodila ta temni madež v svoji bližnji zgodovini. Tadić je namreč napovedal, da bosta v parlament kmalu poslani dve resoluciji. V prvi naj bi poslanci obsodili zločine nad Bošnjaki v Srebrenici, v drugi pa zločine nad Srbi na območju nekdanje Jugoslavije. Ob tem je tudi poudaril, da tukaj ne gre za strankarsko in politično vprašanje, temveč vprašanje vrednot in morale. Tadićevo napoved resolucij je med drugim pozdravil tudi evropski poslanec Jelko Kacin, vendar je obenem izpostavil tudi že prej omenjeno Tadićevo »bi - ne bi« politiko. Kacin namreč meni, da bi Beograd poslal najbolj pozitivno sporočilo, če bi parlament sprejel le eno resolucijo, ki eksplicitno obsoja samo zločin v Srebrenici. S sprejetjem druge resolucije bi po njegovem mnenju srbski parlament v določeni meri relativiziral in oslabil sporočilo, s katerim želi obsoditi genocid v Srebrenici.

Povsem samoumevno je, da Srbija obsoja nasilje nad Srbi v minuli vojni, vendar bi bilo od nje toliko bolj krepostno, če resolucije o tem ne bi sprejela hkrati z obsodbo zločina v Srebrenici. Ampak očitno je potrebno na nek način podkupiti tiste, ki sicer za resolucijo o Srebrenici ne bi hoteli niti slišati, kaj šele glasovati zanjo.

Skratka, bipolarni in proevropski Tadić se zaveda, da je vodenje politike sprave in povezovanja imperativ na poti k evropskim integracijam. Zaveda se tudi, da se s politiko separatizma, kar zadeva Republiko srbsko in enostranske odločitve, sama Srbija ne bo približala tako želenemu cilju, obljubljeni družini – Evropski uniji. Hkrati pa ima vseeno na umu, da tako vladni opoziciji kot v določeni meri tudi koaliciji, politika, ki jo poskuša servirati, ne bo šla ravno v slast. Diplomirani psiholog verjetno še predobro razume, kako pomemben je izid situacije, v kateri je volk sit in koza cela. A kaj, ko se v tem primeru zdi, da ima volk v želodcu še vedno nekaj prostora za sladico, koza pa zares niti ni videti tako cela. Zato Tadić svoje odločitve tudi prilagaja, zdaj okusu Evrope, zdaj okusu Srbije. Tiste Srbije, ki Kosovo še vedno doživlja kot svojo prvobitno in neodtujljivo zibelko ter tiste, ki ji morda upravičeno še vedno bolj dišijo domači ćevapi kot pa vineršnicl.