Prvi mož domače zakonodajne oblasti, predsednik državnega zbora Pavle Gantar, je ob današnjem dnevu spomina na holokavst prijavil, da bo tisti, ki se ne spominja zgodovine, obsojen, da jo še enkrat doživi. Pavle Gantar je modre besede pisatelja in filozofa Georgea Santayane navajal ob dnevu, ki bo letos posvečen 65. obletnici osvoboditve nacističnega taborišča Auschwitz, simbolu enega največjih in najbolj množičnih trpljenj v človeški zgodovini. Toda veljalo bi nanje spomniti tudi ob včerajšnjem trpljenju televizijskega občinstva, ki je v neposrednem prenosu iz državnega zbora spremljalo sklepno dejanje boja za politično preživetje samo-odstopljenega ministra za okolje in prostor ter predsednika stranke DESUS. Manjko zgodovinskega spomina oziroma ponovitve že videnega, so namreč še naprej stalnica tudi v domači novejši po-osamosvojitveni zgodovini.
Politična farsa ministrske likvidacije Karla Erjavca je sicer v dramaturškem smislu bolj kot na sejo zakonodajne oblasti v osrednjem hramu domače demokracije spominjala na melodramatično dogajanje žajfastih nadaljevank, s katerimi se ob osamljenih dopoldnevih kratkočasijo gospodinje. Čeprav Karla Erjavca, kot je pokazala enotna poslanska podpora njegovi razrešitvi ali odstopu, nihče več ne mara, glasovi njegove upokojenske poslanske jate ostajajo ključni za koalicijsko večino vlade Boruta Pahorja. In povsem temu primerni so bili tudi dramaturški vložki, za katere sta poskrbela tako pozicija kot opozicija.
Tako je Karel Erjavec po lastnih besedah šele na seji Državnega zbora spoznal, da Pahorjev predlog za njegovo razrešitev ne temelji na pozivu računskega sodišča, pač pa da so za njim povsem konkretni, pa čeprav morda tudi pritlehni politični razlogi. In ker te dni še sam sebi težko verjame, ni bil najbolj prepričljiv tudi v melodramatičnem momentu, ko je izdahnil, da ga k odstopu niso prepričali lastni poslanci, pač pa trpljenje predsednika vlade. Komentar njegove poslanske skupine je, da gre pri odstopu predsednika DESUS za elegantno in razumsko potezo. Pisker je pristavila tudi glavna stranka opozicije. Erjavčev odstop je po novem tudi za SDS tako zelo visok standard delovanja za Pahorjevo vlado, da pričakujejo, da mu bodo v kratkem sledili še ministri Gregor Golobič, Aleš Zalar in France Križanič.
Seveda opozicijskih pričakovanj ne delijo tudi v koaliciji, katere ključni politični cilj vendarle ostaja samoohranitev pri oblastniškem koritu do konca mandata. Zato so se poslanski upokojenci nekoliko sentimentalno solzili ob prijavah, kako da je DESUS korekten in soliden koalicijski partner, odgovorna ter resna stranka in nenazadnje še, da bi bil izstop in s tem rušenje sedanje koalicijske večine v državnem zboru na nek način zagotovo volilna prevara volivcev Desus. Zato je preostalim trem koalicijskim partnericam, odvisnim od glasov upokojenskega koalicijskega priveska, skupno upanje, da bo pri njegovem odločanju o nadaljnjem sodelovanju v koaliciji prevladal razum.
Prav razum je sicer tudi predpogoj, da se iz zgodovine kaj naučimo. Tudi v slovenski politiki. Da pa ga prav na tem področju kronično primanjkuje, bo sicer jasno že jutri, ko bo o nadaljnji vlogi stranke v koaliciji, razpravljal njen politično-izvršilni organ. Da DESUS ni ne resna in ne odgovorna, pač pa povsem interesno-pragmatična stranka je pravzaprav že nemudoma po odstopu iz vlade potrdil tudi njen predsednik Karel Erjavec, saj ga ni bilo niti malo sram priznati, da bi v koalicijo še enkrat šel tako z Borutom Pahorjem, kot Janezom Janšo. Če pa bi se na volitvah bolje odrezala ali Katarina Kresal, ali Gregor Golobič, pa tudi z njima, da bi se le še naprej uresničeval strankin program, po katerem se naj bi zavzemali za gospodarsko uspešno, socialno pravično in pravno državo. Za družbo svobodnih ljudi, kjer niso v ospredju samo dobiček in rast, temveč tudi druge vrednote, ki bogatijo vsebino življenja vsakega posameznika, za družbo, v kateri je pomembna poslovna morala in dobri medčloveški odnosi.
Podoben in s konkretnimi zavezami neobremenjen program imajo sicer skoraj vse parlamentarne stranke. Veliko enako visokoletečih, a vsebinsko praznih podobnih besed sicer najdemo tudi v vseh poosamosvojitvenih koalicijskih pogodbah. Temu je sicer še najbolj tako, da izvoljene predstavnike ljudstva, ki prevzamejo odgovornost za vodenje države, ni moč kar tako prijeti za kosmato besedo. Raje in bolje se prodajajo preračunljivo zaigrana politična čustva ter v daljno prihodnost odmaknjeni grandiozni projekti. Karlu Erjavcu se res ni zgodilo prav nobena krivica. To pa nam bi že lahko povedala politična poosamosvojitvena zgodovina, saj le ni prvi in upajmo da ne tudi zadnji odstopljeni ali pač odstavljeni minister.
Tako ponovitve že videnega ostajajo stalnica tudi v domači novejši po-osamosvojitveni zgodovini. Iz nje kaj prida ne potegnejo niti volivci. Zato na političnem prizorišču tudi ostajajo isti obrazi. Ključen sistemski vzrok za ta manjko zgodovinskega spomina in stalne ponovitve že videnega pa gre za iskati predvsem v za lase privlečeni delitvi med domačo izvršno in zakonodajno vejo oblasti. Nadalje vsebinsko in strokovno sporen je tudi sam način delegiranja izvršne oblasti, po katerem je predsednik vlade tudi predsednik največje vladne stranke. Ministrska mesta pa prav po koalicijskih ključih redno pripadejo tudi predsednikom drugih koalicijskih strank. Šele potem se za preostala mesta iščejo politični-strokovnjaki, nazadnje pa se k koritu izvršne oblasti morda pa le prepusti tudi kakega nestrankarskega kandidata.
Tako spolitizirana izvršna oblast potem na tako odgovorno mesto, kot je minister za okolje in prostor, postavi denimo politikanta Karla Erjavca. Ali pač Janeza Podobnika, kot je bil temu primer v prejšnjem mandatu. S tem pa po strokovnih prstih dobijo tudi vsi politični in nestrankarski strokovnjaki. Kajti če je vlada sestavljena iz politikantov in strokovnjakov, potem pri njenem odločanju in uspešnosti v zakonodajnem postopku v državnem zboru nujno prevlada politični interes. Eno od še naprej zamolčanih in pozabljenih ključnih spoznanj poosamosvojitvene zgodovine torej je, da bi bilo potrebno izvršno oblast, z izjemo predsednika vlade, depolitizirati. Oziroma, da predsedniki strank v katerikoli vladi pač nimajo kaj iskati. Toda ker so te škarje in to platno v rokah državnozborske politike, bomo to ponovno gladko spregledali tudi pri oblikovanju naslednje vlade. Tako to pač gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z nujnostjo depolitizacije izvršne oblasti v zobeh poskrbel Tomaž Z.
