Narodu, ki ima takšno mladino, se ni treba bati za svojo prihodnost. Kadrovska sestava sedanje oblasti v domači Republiki je gor rasla v časih, ko so vsaj deklarativno kot obča družbena vrednota držale besede Josipa Broza Tita. Toda nekoč pionir in mladinec, nemara tudi referent za idejno politično mladinsko delo, minister za šolstvo in šport, Igor Lukšič, je na nekdanje vrednote preminulega sistema in zvezne države očitno pozabil. Ali pa jih je vsaj globoko potlačil. Drugače po srečanju s predstavniki Dijaške organizacije in sprejemu 22.000 dijaških podpisov za ohranitev brezplačne prehrane na domačih srednjih šolah, le ne bi kar tako še naprej stal za predlogom zakona o šolski prehrani, ki med drugim odpravlja tudi do sedaj slabi dve leti uveljavljeno pravico do 100 odstotno subvencionirane malice za dijake.
Minister Igor Lukšič sicer trdno stoji na stališču, da je zakon, ki je pripravljen in bo jutri obravnavan tudi na vladi, kljub 22.000 dijaškim podpisom, ki trdijo nasprotno, boljši od sedanjega, ker pravičneje ureja sistem subvencionirane prehrane, saj se bodo sredstva razdelila na osnovnošolsko in srednješolsko raven. Da gre preprosto za socialno pravičnejši zakon, trdi minister. Že po samooklicani politični definiciji bi sicer celotna ta vlada morala imeti večji čut za socialno pravičnost od svoje predhodnice. Ali ga bo kaj več od svojega strankarskega kolega in šolskega ministra izkazal predsednik vlade, katerega mladinska politična pot se je sicer prav tako pričela že v Titovi Jugoslaviji in ki bi se prav tako še moral spomniti, da so mladi pač največje bogastvo, bomo sicer izvedeli jutri po seji vlade. Nenazadnje so ga k temu pisno pozvali tudi iz Dijaške organizacije Slovenije.
Toda ker gre le za predlog ministra največje stranke vlade, je bolj malo verjetno, da bo jutri na Gregorčičevi kaj posluha za dijaške zahteve. Prav tako državo duši za vse socialno nepriljubljene ukrepe priročna recesija gospodarstva in s tem tudi končne vsote davčnega priliva v proračun, materialno bazo za visokoleteče projekte vsakokratne domače oblasti. Toda v zrcalu, ki ga v rokah drži 22.000 domačih dijakov in zahtevi Dijaške organizacije Slovenije po ohranitvi brezplačne dijaške malice, se predvsem razgalja povsem ideološka izguba političnega kompasa te oblasti oziroma vlade in koalicije Boruta Pahorja.
Predlog zakona o šolski prehrani, za katerim zaenkrat še trdno stoji šolski minister Igor Lukšič, temelji na tem, da bo do večje socialne pravičnosti v sistemu subvencioniranja šolske prehrane prišlo s prerazporejanjem dela sredstev na osnovnošolsko raven, saj bo nova ureditev subvencionirano prehrano omogočala tudi osnovnošolcem. Dijaki pa mu odgovarjajo, da bo s prerazporejanjem oziroma odvzemom dela sredstev za dijaško prehrano, prišlo še do dodatnega socialnega razslojevanja med dijaki.
Jedro spora oziroma nerazumevanja, na katerega opozarjajo dijaške zahteve po ohranitvi 100 odstotnega subvencioniranja srednješolske prehrane, se tako vrti predvsem okoli vprašanja, kako pravzaprav doseči večjo socialno pravičnost v družbi. Dijaški model oziroma odgovor je z vsaj na šolah navidezno enakostjo. Model oziroma odgovor ministrstva za šolstvo pa je, da je do večje socialne pravičnosti moč priti le z večjo finančno obremenitvijo socialno bolje stoječih družbenih slojev. Toda ta refren, ki ga v teh dneh še posebej rada ponavlja ta samooklicano leva oblast, ima vendarle eno bistveno napako. Neposredno se namreč ne nanaša na dijake, pač pa na njihove davkoplačevalske starše, ki bodo k stroškom šolanja lastnih potomcev primorani prišteti še dodaten strošek doplačila za šolsko prehrano.
S predlogom zakona o šolski prehrani, kot ga bo jutri vladi Boruta Pahorja v sprejem predlagal šolski minister Igor Lukšič, pa naj se to še tako sprevrača, se krši ena od še ne slabi dve leti uveljavljenih dijaških pravic. Res je, malo da ne tik pred volitvami sta jo sicer ne v imenu večje socialne pravičnosti pač pa konkretnega političnega interesa uveljavila prejšnja, Janševa koalicija in vlada. Rezultat na zadnjih državnozborskih volitvah je sicer pokazal, da ta poteza le ni imela nekega odločilnega pomena. Do sodelovanja na volitvah upravičeno ljudstvo je pač nasedlo na obljubljene spremembe, ki naj bi sledile.
In sprememb, ena takih je tudi predlog zakona o šolski prehrani, je kar nekaj. Toda vprašanje je, ali so to koraki v smer, katero so od te samooklicane leve vlade volivke in volivci tudi dejansko pričakovali. Socialno pravičnost na podlagi proporcionalne obdavčitve dohodka se dosega znotraj davčnega sistema. Velja torej za davkoplačevalce in ne dijake. Pravica do enakih izobrazbenih možnosti bi namreč naj bila v skladu z Ustavo te, po čem le sploh še socialne države, univerzalna. Tako pa se naj bi Slovenija sprevrgla v družbo znanja z napako, v kateri privilegij izobrazbe preprosto ni več enako dostopen za vse dijake.
Socialna enakost v slovenskih šolah, pa čeprav zgolj navidezna, ki je osnova dijaškega nasprotovanja ukinitvi 100 odstotnega subvencioniranja dijaških malic, pa ni pomembna le kot strošek, ki ga želi v občem pomanjkanju javnega denarja na dijaških želodcih privarčevati šolsko ministrstvo. Pomembna je tudi kot temeljno izhodišče za okolje, v katerem se ideološko oblikuje novega mladega človeka. Izhodišče predloga šolskega ministra pa je v tem, da se naj vsakega šolajočega pred-določi s socialnim statusom njegove družine.
Zato je na plečih slovenskega dijaka in boja za ohranitev pravice do brezplačne malice samo po sebi jasno, da ne Socialna demokracija in ne Pahorjeva vlada v ideološkem smislu ne moreta obveljati za levo politično opcijo. Krasni novi svet, kot ga z zakonskimi predlogi in javnimi nakupi uveljavlja tudi ta vlada, bo v daljnem Afganistanu krotil nov kontingent domačih vojaških plačancev, na domačih tleh pa bo tudi z novim pol milijona evrov vrednim vodnim topom za red skrbela kar domača policija. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z na zahteve slovenskih dijakov za ohranitev brezplačne malice gluho samooklicano domačo levo oblastjo v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>