Dedie a Henri Chopin
Pozdravljeni! Pozdravljeni v današnjem Zajtrku avantgarde. Vkolikor ste spremljali zadnji dve pojedini, je današnji glavni udeleženec našega srečanja kar logičen. To je Francois Dufrene. Z rojstno letnico 1930.
V začetku je bil pripadnik letristov; že v svojih najstniških letih je z Isoujem debatiral o zvočni poeziji in objavljal. A se je že v začetku petdesetih z Wolmanom in Brauem od Isouja odcepil in ustanovil takozvane Ultraletriste.
Njih bistvo je pravzaprav najlaže najti v konkretni poeziji, ki so jo izdajali v časopisu grammeS. Dufrene je zavrnil Isoujevo dojemanje črke kot bistva pisne umetnine in je prešel tudi ZA emocionalno plat poezijo, kot jo je videl Isou. Z veliki, prekrivajočimi se črkami na podlagi iz črk je poskušal ustvarjati nekakšno nedefinirano poezijo po vzoru zaumnih pesnikov ruske avantgarde v dvajsetih letih istega stoletja.
A nas zanima zvok. Zato poslušajmo delček zadeve z naslovom Triptyhcrirythme iz leta 1966.
Triptyhcrirythme
Leta 1953 je Dufrene izumil oziroma rajši, našel elektroakustično tehniko in jo poimenoval CRIRYTHME. Taka tehnika nima nobene predhodne idejne skice in obstaja zgolj v trenutku snemanja. V bistvu odkriva izvore hrupa, ki označujejo neabstraktne osnove stvari. Gre torej za princip Antonina Artauda [antonina artoja] v njegovi Pour en finir avec le Jugement de Dieu, kjer je pravzaprav treba gledati na stvari kot na objekte brez smisla, na nomadske zvoke, ki so sicer artikulirani, a obstanejo nekje med našo nasilno deteritorializacijo in lastno reteritorializacijo v zvočnem zapisu, kjer glasbo oz. zvočno poezijo kasneje poslušamo. Da bi si lažje predstavljali, je tukaj prelepa in odlična pesem iz leta 1965, ki jo je Francois Dufrene poimenoval Eryximaque, po naše torej Eriksimak. Uživajte.
Eryximaque
Dufrene je v današnjem času docela neznan in je v prvem obziru pravzaprav najbolj znan kot slikar. Pri ustvarjanju zvočne poezije pa je prešel Isoujev manifest in se skozi eksperimente z zvokom prebil v nekakšno eksistenco zvoka, kot sta jo kasneje dojela šele Deleuze in Guattari. Nomadizem par excellence torej.
Pa še jutjub video vsem v veselje!