Več kot 5.6 milijonov Američanov je trenutno v zaporu, ali pa je že kdaj služilo zaporno kazen v ZDA. To so podatki, ki jih je v poročilu, objavljenem v nedeljo, predstavilo ameriško pravosodno ministrstvo. Z malce preračunanavanja ta podatek kaže, da se ZDA po številu zapornikov na prebivalca uvrščajo v sam svetovni vrh. Če statistiki dodamo še malo barve, se pokaže, da bo ob takih trendih vsak tretji črni prebivalec ZDA moškega spola vsaj enkrat v življenju zaprt. Latinoameričan ima možnost 1 proti 6, beli protestant pa le 1 proti 17 možnosti, da se bo znašel v kehi.
Taka politika pravosodnega sistema pa ljudi ne vodi le v brezplačno oskrbo toplih ameriških zaporov, pač pa jih tudi izključuje iz procesov odločanja, jim odvzema celotno socialno podporo in iz njih nasploh dela drugorazredne državljane. Tako je brez volilne pravice trenutno 4 milijone polnoletnih Američanov, za časa volitev leta 2000 pa je bilo na Floridi brez volilne pravice kar 600 000 polnoletnih prebivalcev. Kje je že Bush dobil volitve?
Poslušate Off program Radia Študent:
Najboljši pravosodni sistem, katerega pravičnost je upodobljena v različnih TV limonadah, kot so Praksa in njej podobne serije, je med drugim doživel tudi ostro kritiko s strani Amnesty International. Ta ZDA obtožuje vzpostavitve vzporednega pravosodnega sistema. No, to že do sedaj ni bila nikakršna skrivnost, tako da ta podatek več pove o Amnesty International kot pa o pravosodnem sistemu omenjene supersile. Prvič, ZDA so vzporedni sodni sistem vzpostavile že vsaj takrat, ko so svoje ujetnike odpeljale v Guantanamo in jim niso priznale niti pravic, ki jim gredo po ženevski konvenciji, obenem pa za njih ustanovile posebna vojaška sodišča. Amnesty International je torej malo za časom.
In, drugič, Amnesty International je za časom tudi, kolikor ji še ni jasno, da so merila dobrega in zlega, pravice in krivice in vseh ostalih ameriških izmišljotin že vzpostavljena kot dvojna; ve se, kdo so dobri in kdo slabi in kdo ima boga na svoji strani. Toda če v prvem primeru Amnesty International lahko očitamo zapoznelo reakcijo, ji v drugem nepriznavanje dvojnih meril štejemo le v čast.
Gostoljubnost ameriškega zapora v Bagdadu od sinoči uživa tudi dolgoletni namestnik iraškega voditelja Sadama Huseina, Taha Jasin Ramadan. Na severu Iraka so ga namreč, maskiranega v beduina, prijeli pripadniki Patriotske unije Kurdistana. S tem so nemara doživeli majhno zadoščenje za vse pretekle krivice, recimo raje pomore, ki so jih doživeli v času vladanja Sadama Huseina in njegove desne roke, Ramadana. Ramadan je namreč veljal za predstavnika trde linije Sadamovega režima, ki ima med drugim na vesti krvavo zatrtje šiitske vstaje leta 1991 ter napad s plinom na kurdsko mesto Halabša leta 1988.
Potem ko se je libijski predsednik Gadafi pokesal svojih grehov nad Lockerbijem ter si pri Američanih in Britancih kupil dvomilijardni odpustek, so se zganili tudi Francozi. Ne gre jim namreč v račun, da bo njim za prestopek istega kova Gadafi odštel le borih trideset milijonov zelencev. V letalu, ki ga je omenjeni skesanec leta 1989 vrgel v zrak, ali bolje, treščil ob zemljo, je bilo namreč tudi 65 Francozov. Francija ima možnost veta na odpravo sankcij proti Libiji, Gadafi pa ima denar.
Na včerajšnji seji Varnostnega sveta Združenih Narodov je predsednik Srbije in Črne Gore Nebojša Čović opozoril na porajanje fašizma na Kosovu in nevarnost vzpostavitve albanske paradržave. Ob njem se je na zasedanju zvrstil še kak ducat govornikov, ki so si bili edini v tem, da je napade na kosovske Srbe potrebno obsoditi in nepridiprave pripeljati pred sodišče, kaj več pa jim iz vsega skupaj ni uspelo potegniti. Morda se velja obregniti še ob izjavo ministra za človekove in manjšinske pravice Srbije in Črne Gore, Rasima Ljajiča, ki je omenil možnost za sodelovanje oboroženih sil te države v mirovnih enotah KFOR.
Za to sodelovanje naj sicer še ne bi napočil pravi trenutek, saj naj bi se srbsko-črnogorska skupnost morala prej izkazati za verodostojno partnerico mednarodne skupnosti. To naj bi kakopak dosegli z vključevanjem v evro-atlantske povezave, predvsem v NATO. Kaj je pri nas povezano s takšnim povezovanjem, je jasno, tiste s krajšim spominom pa lahko spomnimo na Vilensko izjavo. Na Kosovu se torej lahko nadejamo nadaljevanja ognja, nad katerim si supersila lahko skuha tudi kakšno juhico, še posebej v času, ko bi svoje vojake že zaradi domačega javnega mnenja hotela čim prej poslati domov.
Komentarji
komentiraj >>