A še pomnite tovariši…in seveda tovarišice? Za Slovenijo brez vojske, proti koncu 80tih in na začetku 90tih? Vsa levica, tudi ona, ki je sestopala z oblasti, je nosila, ponosno in prepričano to zastavo, celo Janez Janša je izžareval mirovništvo in bil zraven pri eni od tovrstnih zamisli, nato demokratizacija, več strankarska ureditev, plebiscit, 10 dnevna vojna in osamosvojitev, pa sprejem ustave, ureditev države po najbolj klasičnih postulatih, z vojsko vred, kasneje še članstvo v EU in NATO in…. kolektivna amnezija tudi v sami levici o idealu in le kako leto stari bitki za demilitarizirano Slovenijo.

Ustava ne določa, da mora država imeti vojsko. Piše le, da je predsednik republike tudi vrhovni poveljnik njenih »obrambnih sil«, da je »obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon«, da tistim, ki »zaradi svojih religioznih, filozofskih ali humanitarnih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških obveznosti, je treba omogočiti, da pri obrambi sodelujejo na drug način«, da »vrsto, obseg in organizacijo obrambe ureja zakon«, da » izvajanje obrambe nadzoruje Državni zbor« ter… da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Prebrani citati nam takoj povedo, da skorajda zgroženi odzivi nekaterih politikov, s spoštovano obrambno ministrico Jelušičevo na čelu, na civilno peticijo UKINIMO VOJSKO, ki so jo spisali in minuli teden lansirali v tedniku Mladina, češ da je usmerjena proti ustavi, v določilih slednje ne najdejo ustrezne opore.

Da krši zakon je enako neutemeljeno, ker gre le za poziv k njegovi spremembi in spremembe zakonodaje so tako rekoč povsem običajno in potrebno početje, ko ga okoliščine narekujejo. In nove okoliščine za nov razmislek o vojski kakršno imamo, zmoremo in potrebujemo so tu: zavoljo recesije in krize, nuja po pocenitvi države, ki prav na tej strukturi troši največ in vse bolj, ne da bi od tega državljanke in državljani kaj imeli, če odmislimo spoštovanja vredno pomoč ob naravnih nesrečah, ki se hvala bogu ne dogajajo vsak teden, in, kao, zagotovljeno varnost države pred zunanjim, seveda hipotetičnim sovražnikom, vse velike ali male afere znotraj obrambnega sistema, nekatere hudo potratne – Patrie in primis -, ukrepi, ki jih že sama vlada napoveduje za večjo racionalizacijo in funkcionalizacijo obrambnega resorja ter ustrezno opremljenost vojske in, ne nazadnje, kar je po mojem ključno, spoznanje malodane vseh, tudi najbolj ortodoksnih militaristov in tudi ko tega nočejo priznati, da viri ogrožanja države prihajajo vse bolj in vse prej iz dogajanj v naravi in podnebju ter, če upoštevamo še zlonamernost in šibkost človekovega uma, iz terorizma, kot iz sosedov ali bolj oddaljene tujine.

Od lani, od vstopa Hrvaške, smo obdani z nevtralno in varno Avstrijo ter NATOm in, če potegnem s predala argument s katerim smo prepričevali slovensko javnost da je tako članstvo najbolj smotrna izbira, s kolektivno varnostjo. In ker med članicami tega zavezništva zgodovina ne pozna oboroženih spopadov, ni več jasno pred kom in čem nas vojska varuje. Kar vemo in vidimo je le sodelovanje nekaj odstotkov njene sestave pri vojaških operacijah z domnevno mirovniškim poslanstvom na tujem.

Sam sem sodeloval, kolikor iz opozicijskega mesta lahko, v času Demosove vladavine, pri oblikovanju in nastajanju države in kot prvi občan občine, ki smo jo bili na začetku 91tega razglasili za demilitarizirano, ter njen delegat v zboru občin republiške skupščine, se pridružil razmisleku in pozivom, da bi koncipirali in, po osamosvojitvi sestavili, model agilne, preproste, racionalne, inovativne in funkcionalne državice, po vzoru še kjere, z eno samo oboroženo silo, usposobljeno za opravljanje policijskih in drugih civilnih nalog varovanja državljank in državljanov ter njihovega premoženja v času miru, ter obrambnega poslanstva, s pomočjo vseljudskega odpora, ob morebitni vojni.

Zgodila se je agresija JLA in zgodil se je vseljudski odpor, kjer sta ključno vlogo odigrala policija, takrat še milica, in teritorialna obramba. Pa odmislimo učinke politike in diplomacije na končno zmago in na umik jugo vojske. Ugovor predsednika vlade Peterleta je bil, da bi bila ena sama oborožena sila nevarna za demokratični ustroj družbe, ker da samo dve sta se lahko vzajemno nadzorovali in nevtralizirali ob morebitnih apetitih po neposrednem vladanju. Obrambni minister Janša, pa nam je v Kopru sporočal, da je bil naš sklep o demilitariziranem statusu občine ničen, ker da se je obramba države izvajala s celotnega njenega ozemlja.

Adijo sanje o Sloveniji brez vojske. Najprej naborna, resda s skrajšanim, bolj prebavljivim trajanjem in z ugovorom vesti, nato poklicna. Rojen je bil ustroj, ki bi veliko stal in po svoji lastni logiki, reproduciral samega sebe. Sprejemam očitek, da sem bil tudi kasneje parlamentarec, celo član odbora za obrambo, da pa te priložnosti nisem izkoristil, da bi tudi sam in še prej nagovarjal k razmisleku, kakršnega je zdaj sprožila Mladina. A naj se mi prizna, da čas zaostrovanja odnosov s sosedo, ko domoljubna in nacionalistična retorika pogreva sovražnost in odklon do nasprotne strani ter anatemizira vsakogar, ki ji ne pritrjuje, za kaj takega ni bil najbolj primeren. Pa še, tako imenovane, kritične mase intelektualne moči, ki se ob takih dokaj radikalnih premislekih mora sprožiti, ni bilo. Če preberem seznam prvih 20-25 podpisnic in podpisnikov, pa tudi v nadaljevanju, sem z njimi z veseljem in ponosom.

Terminal spisal Aurelio Juri.