Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
POSITION NORMAL: Position Normal (samozaložba, 2009) (ponovitev 2. 3. 2010 ob 00.30) (2578 bralcev)
Torek, 23. 2. 2010
kvisnar



* Obskurnost glasbe londonskega dvojca Position Normal se lepo odraža tudi na svetovnem spletu; v dobi, ko je na internetu možno najti skoraj vse, kar si človek zamisli, sta se Position Normal mimo normale pozicionirala nekje na robu dogajanja in ju tam gor skorajda ni. Svoje zvočne lepljenke ustvarjata počasi, mimo podivjanega tempa vsakodnevnega hlepenja po bombardiranju z novim in še novejšim. Zato je po več kot petnajstih letih delovanja Chrisa Bailiffa in Johna Cushwaya pod imenom Position Normal zdaj z nami šele njun tretji album.

Tedanja študenta umetnosti Chris Bailiff in John Cushway sta začela sodelovati že v 80-ih letih, pod imenom The Bugger Sod. Prvenec Position Normal, naslovljen „Stop Your Nonsense", je izšel že leta 1993 - torej pred časom, ko je semplanje starih obskurnih plat postalo popularna praksa. Leta 1997 sta prvenec objavila še enkrat, nato pa, leta 2003, še njegovo nadaljevanje, izvrstni „Goodly Time". Oba ploščka je pozneje na novo založila še japonska založba San San San.

Eksperimentiranje in kolažiranje Position Normal odlikuje brezhibno zlivanje zvočnih virov, nabranih z vseh vetrov. Na eni strani so to stare spraskane vinilke, najdene na bolšjakih, kar dandanes niti ni neobičajna praksa glasbenih kolažerjev. Drugi vir so posnete zvočne najdenke, o katerih je Chris nekoč povedal sledeče:

„Ogromno zvokov sem posnel na Marantzov prenosni magnetofon, ki sem si ga sposodil na Newham kolidžu. Veliko tega sem posnel na Romfordski tržnici in v londonskem undergroundu. Imam shranjen posnetek, ki ga zaenkrat še nisem nikjer uporabil, ko otrok v trgovini z živalmi skuša naučiti ptiča, da bi izrekel 'jebi se teta, ti drkačica, povej, no, jebi se teta, ti drkačica'. Četudi je bil moj snemalnik zelo spodobne kvalitete, sem moral na svojih snemalnih izletih nositi ogromno bundo, pod katero sem lahko skril mašino, mikrofon pa sem napeljal skozi levi rokav. Moral sem biti čisto pri miru in čisto blizu osebe, ki sem jo snemal, saj je moj še tako droben gib povzročil ogromno šuma na posnetku."

Posebnost Position Normal pa je, da je v njunih kolažih skoraj nemogoče ločiti stare, najdene vire od tistih zvokov, ki sta ju posnela na terenu ali pa sama v svojem studiu. Ves zvočni material se namreč zelo natančno zliva in obdeluje do končnega izdelka v izraziti maniri lo-fi estetike, ki ji zelo dobro pristoji format avdio-kasete; na njej sta izdala svoj tretji album, „Position Normal".

Album „Position Normal" pravzaprav obdeluje podobne teritorije kot prejšnja dva albuma. A če je bila razlika med „Stop Your Nonsense" in „Goodly Time" dobro berljiva, je distanca med „Goodly Time" in zdajšnjim izdelkom nekoliko manjša. Še najbolj je berljiva v ne prepogosto posejanih elektronskih vložkih.

Na albumu sta Position Normal zbrala skupaj 21 kolažev, njihovo trajanje pa je od kratkih 40 sekund ter vse do štirih minut in pol. Zgodbe, ki jih rišejo ti kolaži, se v večji meri gradijo na abstraktnem - torej na barvah in tonih, nato na človeških glasovih in šele na koncu s semantiko. Četudi uho, vajeno glasbe tega dvojca, lahko občasno po barvi glasu prepozna vokalne dele, ki ju prispevata Bailiff in Cushway, pa so drugje glasovi tako obdelani, da ni jasno, od kod izvirajo. In če se tudi na tem ploščku mirno sprehajamo od reala do bizarnega sveta sanj ter nazaj, pa je na njem mnogo manj otroških glasov.

V primerjavi z glasbo, ki črpa iz podobno zbranih semplov, je glasba Position Normal presenetljivo prijetna za uho, saj na vseh koncih in krajih šmira z easy-listeningom, najsi bo to preko virov, ki jih sempla, ali pa preko končnega zvoka, ki ga ustvari. Position Normal vseskozi ohranjata svežino, bizarni humor in celo neke vrste optimizem. Zato je tudi njun tretji album prijetno poslušanje, kljub preskokom in nepričakovanim preobratom, kjer je jasno samo to, da je VSE pač možno in dovoljeno. Position Normal sta definitivno pozicionirana izven normale, sta ljubljenčka določenih krogov kritikov in ne preširoke skupine glasbenih fenov. Bojda ju še najbolj porajtajo ljudje, ki tudi sami ustvarjajo glasbo. Nič čudnega.

pripravila Katarina Višnar

 



Komentarji
komentiraj >>