Petek, 5. 3. 2010
Igor Bijuklič
Ko boste videli duhove Cite Soleila [sit soleja] boste ugotovili, da je zadeva tako surova, da jo še zdaleč ne boste zmogli prežvečit, kaj šele katarzično prebavit. To ni ljubezenska pesem, ki bi se izločila skozi želodec. To ni akcijska uspavanka za vzvišene Zahodnjake. To ni film, kjer bi lahko klasično uživali. Če bi, bi bilo perverzno. To tudi ni holivudski film, marketinško zatrjujejo njegovi producenti. In navsezadnje to ni več avtentičen gverilski dokumentarec iz prve roke, kot je La Vida Loca nedavno ubitega Christiana Povede.
Na okrogli mizi, ki je sledila projekciji, nam je zgovorni Miloš Lončarević, avtor večine posnetega materiala in gverilski začetnik tega projekta povedal še eno zgodbo. Kot da poldrugo uro trajajoča cinema-verite srhljivka o delu človeštva, ki je pristalo na smetišču ni bila dovolj, smo iz prve roke izvedeli še o zakulisju eksploatacije produkcijskih mrež, ki so film želeli popeljati k širšemu občinstvu. In ker veljajo za širše občinstvo zahodnega porekla posebni gastronomski parametri, je prvotni dokumentarec v tem procesu doživel usodni dramaturški makeup, po katerem so se tudi zasluge in avtorska razmerja obrnila na glavo.
Lončarević je na Haitiju začel kot humanitarec, ki je prekršil vsa temeljna pravila humanitarnih institucij. Začel je navezovati tesne stike z domačini in začel se je vmešavati v lokalne politične razmere. Skupaj s sodelavko Lele in z amatersko kamero v roki se je podal v najhujši kraj zahodne hemisfere, v slum Port-Au-Princa po imenu Sončno mesto. Tako kot Božje mesto, tudi Sončno mesto že po imenu kaže, da ni od tega sveta. A Vendar je! Lončarević je med delom v edini spolšni bolnišnici, ki oskrbuje skoraj pol milijona ljudi, naletel na dva brata, 2Paca in Bilya, vodji dveh topl, ki sta želela povedati zgodbo Cite Soleila in Himer.
Kdor sliši njuno zgodbo je pretresen. Obenem pa pobožno domneva, da se mu je zadeva vsidrala v kritičen predel zavesti. Če pa smo iskreni, potem iz izkušenj vemo, da medijsko ustvarjena zavest o svetovnih problemih večinoma izpuhti kmalu potem, ko zapustimo medijski prostor, ko izginejo podobe. Prav lahko pozabimo vplačat pomoč za žrtve potresa na Haitiju, ker se nam je medtem nekaj korakov stran pokvaril pralni stroj ali preprosto zato, ker se je takoj zatem zgodil še potres v Čilu. Kot gledalci smo se hočeš nočeš znašli v udobni poziciji tele-čustvovanja, ki pa ga je moč takoj, ko ga je dovolj, izklopiti skupaj z medijem.
Po kasnejši intervenciji drugega korežiserja Asgerja Letha in po letu snemanja, je v montirnico priromalo 300 ur posnetega materiala. Cite Soleil, ki smo ga videli, je po besedah Lončarevića le majhen delček celotne zgodbe, video dokumeta o ljudeh, ki so postali stranski produkt, odpadno blago. Delček, ki pa naj bi bil po zagotovilih producentov iz Nordisk Filma, v pravi montažni formi in dinamiki, s pravim glasbenim odtisom Wyclef Jeana, da bi dosegel in zadel srca tele-čustvovalcev. Vsaj za poldrugo uro. Dovolj, da bi prišlo do velikih nagrad, festivalski ovacij, zadostnega inboxa, nekakšnih preprog in novih še večjih projektov, medtem ko bi sami protagonisti filma, prepuščeni bogovom in soncu, že zdavnaj postali duhovi.
Lončarević je to izpostavil kot veliki problem prihodnjih poizkusov neodvisnega video dokumentiranja in dokumentarizma nasploh. Jasno je povedal, da je sklenitev pogodbe z Lethovo produkcijo rešila projekt. Vendar je s tem izdal in izgubil film.
Med montažo so iz filma razumljivo letele vse bolj politično obarvane scene, hipokrizije zahodnega leporečja, hipokrizije misionarjev, humanitarnih organizacij... Vanj pa je pričakovano uletela recimo ljubezenska zgodba. Za večje produkcije ni nobenih ovir, da ne bi v prihodnje zavohali priložnosti in začeli izkoriščati dokumentarni žanr ter iz njega štancati cinema-verite izdelke, ki bi se lahko oglaševali kot »zgodilo se je čisto blizu vas« ali kot »še vedno se dogaja« tudi potem ko boste pojedli svojo zadnjo dozo kino kokic.
Kljub produkcijskemu posilstvu ostane v Cite Soleil dovolj materiala, ki nas zadene v vidni živec. Pred nami se zvrtijo brutalnosti korumpirane Aristidove vlade, brutalnosti uporne hunte, Vojska kanibalov, Himere, zdravniki brez zdravil, umori brez razloga, močvirje, mesto iz lepenke, kaos, boj za preživetje, neskončno nasilje. Hitra montaža in kratke sekvence nam te sestavine zmeljejo v kalejdoskopično sliko, kjer je glavni protagonist smrt. Ali se iz tega izcimi tudi razumevanje kompleksnih politično-družbenih momentov Haitija in podobnih zgodb je že drugo vprašanje. Z očmi menda še ni moč misliti.
Čeprav je Miloš Lončarević začel povsem drugje je navdse vredno prisluhniti tudi final verziji zgodbe o 2pacu, Bilyu in njunih Himerah. To je zgodba o milijonih, ki ne morejo več ničemur reči fuck off. Kar šteje je le dovolj hiter kazalec na sprožilcu. Ker so pristali na odlagališču človeštva, niso ne proletariat, ne lumpenproletariat, ne rezervna armada delovne sile. Zanje ni nobene revolucije, le sila in nasilje brez dolgoročnega programa. Zgodba o duhovih Cite Soleila je zgodba o nevidnih, ki sanjajo, da bi postali kaj drugega kot preuranjeni duhovi. V letu po končanem snemanju, sta bila oba glavna protagonista že mrtva.
Dokumentarec, ki je bil dokončan leta 2005, je gostoval na lanski Dokmi, tokrat pa je prišel na redni spored Kinodvora. Več o zakulisju nastajanja dokumentarnega filma lahko v pogovoru z Milošem Lončarićem slišite v tokratni Temni zvezdi, v ponedeljek, ob poldevetih, na valovih Radia Študent.
Za občestvo vseh spolov videl in spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>