Petek, 5. 3. 2010
jizah
* V času največjega razraščanja nekdanje Jay-Z-jeve založbe Roc-a-fella se je na seznamu izvajalcev te znašel tudi philadelphijski rimoklepač Freeway. Za založbo je med leti 2003 in 2007 posnel dve posrečeni plošči, ki pa kljub temu, da je sodeloval s prvorazrednima producentoma, kot sta Just Blaze in Kanye West, nista dosegli potenciala komercialnejših radijskih etrov. Freeway pač nikoli ni tripal na pretirano spoliranost, na masovno publiko, marveč je svoja besedila usmerjal k pravoverni, t. i. »truehiphop« generaciji. Neprilagoditev mainstreamovskim standardom ga je vedno peljala h klasični, produkcijsko neeksperimentalni podtalni produkciji z dišavami usmerjenimi v rapersko zlato obdobje.
Podobno pot je ubral tudi producent Jake One, nekoč celo širši del produkcijske ekipe 50 Centovega G-Unita. Jake je v zadnjih letih sodeloval s plejado vplivnih raperjev iz devetdesetih let prejšnjega stoletja in s kompletno generacijo ulično in zavedno usmerjenih hiphop mladeničev vzhodne obale. Njegov sprva zelo »spoliran« zvok je skozi čas dobival vse bolj ostre robove.
Njuna sodelovanja se vrstijo od Freewayovega drugega solističnega albuma, preko odličnega Jake Onovega produkcijskega prvenca posnetega pri založbi RhymeSayers. Ravno založba RhymeSayers je v začetku letošnjega leta postregla s skupnim albumom Freewaya in Jaka Ona, s katero je Freeway pridobil močno oporo pri eni najmočnejših podzemnih raperskih založb, Jake One pa zanesljivega partnerja za klasično rapersko zasedbo producent/raper.
V času zvočno raznolikih, kompilacijsko neenako zvenečih plošč so albumi dvojca raperja in producenta postali prava rariteta, a ravno album »Stimulus Package« dokazuje kako hiphop potrebuje tovrstne albume s koherentno, kohezivno, stilsko dovršeno in zvočno sorodno produkcijsko sliko. Glavni govorec pri tem ne čuti potrebe biti najbolj liričen MC, ne potrebuje liričnih presežkov, njegova naloga je zgolj slediti podlagam Jaka Ona … in to Freewayu odlično uspeva.
Presežni del albuma je močna, dovršena, hrustljava in v devetdeseta leta segajoča produkcijska estetika okrancljana z ustreznimi dodatki. Poslušalec takoj dobi občutek, da za podlagami Jaka Ona stojijo pravi muzikantje, kar se v nekaj primerih tudi zgodi, povečini pa gre za izjemno natančno, brezhibno vzorčenje, temelječe na pestri bobnarski zasnovi. Preko osnovnih bobnarskih udarcev se spretno izliva sozvočje bluesy, jazzy in funky vzorcev srednje hitrega tempa, katerim melodično sledijo tako sentimentalni klavirski vložki kot otožni, a stilsko dobro vklopljeni ženski vokali, ki skupni sliki dodajajo veliko duše in nimajo komercialnega prizvoka.
Žmohtni produkcijski laganici pa glavni govorec dodaja klasične raperske tematike, v katerih ne pove nič novega, vendar pa njegovi tematski sklopi dodobra sodijo k vračanju v čas najbolj inspiriranega in humornega hiphopa. Brez odvečne zavedne, moralistične ali aktivistične drže se Freeway nostalgično in preko zanimivih »punchlinov« izliva k prezentiranju klasičnih vrednot zlatega hiphoperskega obdobja. Po eni strani skromno, konsistentno in z očitnim spoštovanjem ter referencami do stare šole poslušalca pelje do nekakšnega homaža raperskih starošolcev in veteranov, ki jih mnogokrat omenja, občasno pa tudi citira, po drugi strani pa je bahaški, domišljav in aroganten. Vso filozofijo t. i. prave šole hiphopa preprostosti prenaša preko zanimivega, mestoma humornega in zabavnega pripovedništva, do brutalnih uličnih zgodb. Mešanica socialnega razmišljanja pretrdega za mainstreamovsko rajo, spiritualnega »battla«, nostalgičnih spominov - ko se je do denarja prihajalo zlepa ali zgrda - zgodb o denarju, uličnem postopanju, preprodajanju raznoraznih substanc, čustvene in ulične inteligence, malih detajlov, zabave, zanimivih komparacij ter dobrega podajanja rim pa poslušalcu ponuja pester tematski nabor.
Artističen, a mestoma zelo uniformiran Freewayjev pristop brez liričnih presežkov pa postavi pretežko nalogo večini gostujočih vokalistov na albumu, saj razen Beanieja Sigla ter Raekwona vsi ostali povsem zvodenijo, svoji nalogi niso dorasli ter le razbijajo konceptualnost albuma. Nihče od preostalih se ne približa Freewayjevemu smislu za to, kaj hoče fant s posamezno kompozicijo doseči, pa naj si bo to pri povsem klasičnih tekstualnih sklopih ali recimo pri odlično obdelanem zaključnem pismu oz. pismih njegovih oboževalcev.
Neotesana in harmonična produkcijska slika le z eno »nebodijetreba« izjemo poslušalca pušča v toku albuma od uvodnega intra do zaključnega outra, ponavadi dveh najbolj nepotrebnih delov raperskih plošč. Nepretenciozen, dovolj dinamičen in neenoličen, bazičen pristop k albumu namenjenemu pravovernim hiphoperskim glavam, zvestim alternativcem ali »komercialcem« najbrž ne bo povšeči, zato pa s svojo besedilno borbo dostojanstveno predstavi črnsko delavsko rajo in življenje ter boj za vsakdanji kruh na nepreračunljiv ter tehnično dovršen način. Dodatni plus pa gre tudi odlični naslovnici albuma, ki predstavlja denarnico in bankovce v njej.
pripravil Kizah
Komentarji
komentiraj >>