V tokratni ediciji oddaje Pro et contra smo premišljevali o smiselnosti prepovedi burk v Evropi, kar se skuša na ravni države storiti v Franciji. Bodo temu sledile tudi ostale članice EU? Kaj burka sploh je, je to tudi verski simbol ali le kulturni? Ima Evropa prav, ko burke vidi kot znak zatiranja žensk? O tem smo se pogovarjali s sogovorniki: Aleš Črnič s FDV-ja, Alim Hasanagić iz Društva za promocijo islama v Sloveniji, Enes Ljevaković, profesor na sarajevski Fakulteti islamskih ved in Drago Ocvirk s Teološke fakultete.

Oddaja v celoti:

Oddaja po delih:

BURKA – PREMIŠLJEVANJE LASTNE TOLERANTNOSTI

Diskusije o prepovedi nošenja burke, oblačila določenega dela ženskega islamskega življa, po Evropi ne pojenjajo. Na tnalu populistične in resne humanistične Evrope se tako že nekaj mesecev giblje francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki je napovedal popolno prepoved nošenja burke v javnosti. V januarju je bil v Franciji tako že predstavljen predlog zakona, ki bi prepovedoval uporabo oblačila, ki popolnoma prekrije človeški obraz. Predlog podpirajo največja stranka, Unija za ljudsko gibanje, premier Françoise Fillon in seveda predsednik Sarkozy. Po že znanih predsednikovih besedah burka ponižuje ženske in nedvomno ni religijski znak, temveč simbol ponižanja ženske, ki je svetlobna leta daleč od razsvetljenskega in republikanskega duha Francije. S tem pa se vsa zgodba šele začne. Kaj pravzaprav je burka in od kje izhaja?

Burka je zunanje žensko oblačilo, ki popolnoma prekrije in skrije vsak kos ženskega telesa. Pred pojavom islama so beduinska plemena burko uporabljala v dva namena: prvič kot zaščito pred peščenimi viharji, ko so se zakrivali tako moški kot tudi ženske ter drugič kot zaščito žensk v primeru roparskih napadov drugih plemen. Plodne ženske so bile pogosto žrtve ugrabitev, zato so se v plemenih zavarovali tako, da so vse ženske pokrili z namenom zaščite, saj v vojnem vrvežu ni bilo moč ugotoviti ali je ženska stara petnajst ali mogoče petinpetdeset let. Kot mnogo drugih religij svoje resnice in razsvetljenstva podeduje od svojih predhodnikov, je tudi v Islamu burka od boja proti naravi in sovražniku prešla v religijsko-kulturno sfero, kjer domuje še danes.

Različne islamske šole različno tolmačijo Koran, zato imamo tudi različne načine pokrivanja žensk. Ker bodo različni izrazi ves čas nastopali v pričujoči oddaji, naj s prvim sogovornikom pojasnimo osnovne pojme. Kaj so burka, niqab, feredža in hidžab, je razložil Alim Hasanagić, vodja Društva za promocijo islamske kulture, Al haq:

Burka in niqab oziroma feredža se ločita zgolj po pokrivanju oči. Burka je tako najradikalnejši način pokrivanja vseh aspektov ženskega telesa, vendar je tudi feredža vprašljiva z vidika tako imenovanega evropskega kulturnega prostora, ki ga bomo kasneje postavili pod vprašaj. Profesorja sarajevske Fakultete islamskih ved in poznavalca šeriatskega prava, Enesa Ljevakovića, smo prosili, da nam predstavi, kakšna sploh je vloga feredže v islamski zgodovini in islamskem svetu:



Iz ust prvih dveh sogovornikov lahko sklepamo, da se hudič skriva v podrobnostih in interpretaciji svetih tekstov. V Koranu je zgolj v dveh surah omenjeno nekakšno pokrivanje žensk, a pesniška svoboda vam omogoči marsikatero razlago. Koran tako uporablja zgolj besedne zveze pokrivanje telesa in sramnih delov. Celoten problem prepovedi nekega simbola je zato, ker se gibljemo na meji med religioznim in kulturnim, v sferi verske ideologije, kljub temu smrtno resna težava. Na evropskem tnalu so se namreč znašla čustva in življenja verujočih. Preden pa se spopademo z evropsko zavestjo in njeno samorefleksijo, je potrebno še doreči ali je burka verski ali zgolj kulturni simbol podrejanja ženske? Odgovor je skušal podati Aleš Črnič, sociolog religije s Fakultete za družbene vede:



Glavno vprašanje, ki se pojavlja v dilemi – feredža da ali ne – je vprašanje prostovoljnega pokrivanja s strani žensk. Torej - so ženske popolnoma avtonomne v tej odločitvi, ali pa se odločajo za nošnjo teh oblačil pod pritiski širše in ožje okolice. Enes Ljevaković:

Po besedah Alima Hasanagića je v Sloveniji verjetno zgolj nekaj deset žensk, ki so se odločile nositi niqab. Posebno v Evropi so zato primeri, ko je ženska prisiljena nositi tudi obrazno prekrivalo več kot redki, a zaradi strahu pred islamom medijsko še bolj odmevni. Islam kot religija v obrambi pred poskusi prepovedi določenih verskih simbolov ne ostaja sam. Ker je burka tudi religijski znak, jo v Franciji brani katoliška cerkev. Tudi teolog s teološke fakultete Drago Ocvirk tako izrazi načelno podporo burki:



Kljub temu pa ob dolgotrajnejšem spraševanju tudi Ocvirk nad pojavom burk v evropskem kulturnem prostoru zaradi lastne ideološke tradicije ni ravno navdušen:



Religije se tako medsebojno podpirajo zgolj na načelni ravni. Dokler gre za napade na verske simbole so religije še sposobne nastopiti na istem bojnem polju. Skupni sovražnik religij pa je že nekaj stoletij razum in razsvetljenski duh, ki je izšel iz mrakobne tridesetletne vojne v sedemnajstem stoletju. Zato mora Evropa pred prepovedjo nekega kulturno-verskega simbola reflektirati prav lastno zgodovino in temeljne gradnike družbe.



Če torej poznamo svojo zgodovino in lastni vrednostni in moralni sistem na katerem bazira celotna evropska družba, se postavi vprašanje, ali je upravičeno prepovedati burko, ki jo evropska zavest dojema kot izraz eklatantnega kršenja vseh človekovih pravic? Ponovno Aleš Črnič:



Kakšna se profesorju Ljevakoviću zdi evropska debata o prepovedi takšnih oblačil na javnih površinah?



Podobno vprašanje je bilo postavljeno Alimu Hasanagiću:



Pa lahko vsak posameznik veruje v vse, kar želi? Ali če postavimo vprašanje drugače, ali lahko vsak prakticira še tako skrajne prakse, ki jih zapoveduje neka religija?



Je lahko nošnja feredže zgolj avtodegradacija v smislu sprejemanja podrejenega položaja s strani žensk, da bi tako ne izzivale okolice? Profesor Ljevaković:



Po Franciji pa ne straši zgolj napoved splošne prepovedi nošnje burke, ampak tudi prepoved nošnje vseh verskih znakov na javnih mestih. Tudi ostale države že nekaj let vodijo različno, a dokaj restriktivno politiko pri prepovedi določenih oblačil, posebno burke, presenetljivo pa tudi hidžaba. Oblačilo, ki podobno kot pri nunah pokrije zgolj lase, je prepovedano v osmih nemških zveznih deželah. Hipokrizijo v določenih zveznih deželah pa dokazuje podatek, da primerljiva oblačila nun na javnih mestih niso prepovedana. Če se pri prepovedi burk, ali vsaj načelni podpori prepovedi, določeni kulturni in politični krogi v Evropi strinjajo, pa je prepoved ostalih kulturno-verskih znakov veliko bolj problematična.

Hidžab

Nad skrajnim sekularizmom ni navdušen niti teolog Ocvirk, ki pravi:



Francoski zgled prepovedi nošnje verskih znakov na javnem prostoru je tako več kot problematičen. Država je tisti element družbe, ki multikulturnost šele omogoča. Brez omejitev multikulturnost postane svoj lastni nasprotnik. Multikulturnost z omejitvami, s pravicami IN dolžnostmi.



Evropska razsvetljenska tradicija kljub svoji ideološki podstati, ki načeloma izhaja iz subjekta kot vladarja vesolja, skrajnega solipsizma, absolutnega subjektivizma ne dopušča. Etično pravilo svoboden si, dokler ne škoduješ drugemu, na načelni ravni resda leži v temelju evropske družbe, a najtežji je ravno proces konstantne samorefleksije. S prepovedjo burk se namreč v ozadju ves čas skriva vprašanje ali je odločitev upravičena ali pa smo z vsako prepovedjo korak bližje starim religijskim avtarkijam, ki so uspešno tlačile svoje prebivalce pred nekaj sto leti. Da vprašanje prepovedi burk sproža različne odzive, pa dokazujejo tudi poslanci Evropskega parlamenta. Prisluhnimo mnenjem Tanje Fajon iz skupine socialistov, Romane Jordan Cizelj in Emme McClarkin iz Evropske ljudske stranke ter Marca Tarabelle in Zorana Thalerja iz skupine socialistov:



Za konec pa še vprašanje, ki v svoji zajebantskosti želi zelo resen odgovor. Ali v islamski družbi obstaja možnost, da se vloge spolov obrnejo:



Oddajo sta pripravila Igor in Boris.