V Kinodvoru si lahko še lep čas po koncu lanskoletnega LIFFa ogledamo reprize premiernih projekcij nekaterih izbranih filmov s tega festivala. To so - po opisih iz programskih knjižic sodeč - filmi, ki jih nikakor ne gre zamuditi. In ker je bilo na LIFFu skoraj sto takšnih filmov, je samo dobro, da nam je ponujena dodatna možnost nekaj zamujenih predstav ujeti tudi kasneje.
Eden iz košarice »must-see« filmov, ki se trenutno vrti v Dvoru, je Policijski, pridevnik. Scenarist in režiser Corneliu Porumboiu [Kornéliu Porumbóju] si je prepoznavnost v širši kino-javnosti Evrope že pred štirimi leti zagotovil s »črnokomičnim« prvencem Smo imeli revolucijo ali ne? S svojim drugim celovečercem pa se je lotil kriminalne drame. In tudi ta je bila s strani kritikov visoko cenjena.
Če napovednik obljublja potrpežljiv portret – v tem primeru portret policista raztrganega med zakonom in vestjo – smo lahko prepričani, da bomo gledali dolge sekvence, ki se marljivo osredotočajo na izbrani predmet. Vendar Porumboiu dolge sekvence posname v neki povsem novi dimenziji »dolgosti«. Po uvodnih desetih minutah prve besede nerazločno iz ozadja spregovori šele nek statist. Našemu portretirancu, policistu Cristiju, pa so daljši pasusi dialoga namenjeni le nekajkrat. Preostali in večji del zgodbe ga spremljamo, kako molče zasleduje v skoraj vseh pogledih povprečnega najstnika Victorja, ki pa ni povprečen za policijo, ker sem in tja povleče kakšen dim hašiša. Po metodi indukcije pa ga skoraj zagotovo tudi preprodaja.
Dolge sekvence z minimalnim številom rezov ne služijo toliko kot izraz Cristijeve notranje dileme, ko za ceno spoštovanja do zakona in šefa noče ovaditi družbi povsem neškodljivega fanta. Njegova dilema za gledalca še vedno pride na dan s klasično metodo dialoga. Cristi mora svojo dilemo besedo za besedo jasno izpovedati, če hočemo izvedeti, kaj ga muči. In to stori kmalu po otvoritvenem prizoru zasledovanja in na samem koncu, ko mu pravoverni šef o zakonski obvezi policista nasproti morali pridiga na podlagi slovarskih definicij besed, kot so vest, zakon, morala in ne nazadnje policist.
Neskončni posnetki vohunjenja med obema Cristijevima dialoškima razreševanjema dileme vseeno niso le trošenje filmskega traku. Iz njih lahko razberemo, da Cristijeva dilema ne izvira iz osebne navezanosti na zasledovanega fanta, ampak je načelna, saj je osumljeni Victor vedno le predmet oddaljenega opazovanja in se nikoli ne pojavi v velikem planu ali neposredni interakciji z glavnim likom. Kamera vselej sledi Cristiju, tudi ko si ta vzame deset neprekinjenih minut za večerjo.
Zdi se, da bi z daljincem v roki pred domačim kinom lahko ogled filma skrajšali vsaj za polovico. Vendar se ob zdolgočasenih Cristijevih postopanjih pred Victorjevim domom in šolo poleg že povedanega prikazuje tudi realistična slika policijskega dela pod krinko. Tu se Policijski, pridevnik izkaže kot tiha parodija žanrskih kriminalk, vedno polnih akcije in policajev, ki so vedno »kul«. Pa vendar, daljša kot je sekvenca in bolj kot je oropana dogajanja, bolj nas drži v pričakovanju, kdaj se bo zares nekaj zgodilo. Kakor koli, z daljincem ali brez; ne bo vam dolgčas. Ker se boste prav tega ves čas najbolj bali.
A šele ko boste poskusili o filmu kaj napisati ali povedati, vam bodo prav slovnica in besede same razkrile, kako naključni in medli odsevi realnosti so. In Porumboiu nas uči, da moramo tudi filme predvsem gledati.
Po romunskih ulicah se je molče potikal Martin.
Komentarji
komentiraj >>