Zgodilo se je natanko to, kar je bilo mogoče pričakovati že tedaj, ko je predsednik vlade nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla imenoval za svojega svetovalca. Dimitrij Rupel, ki se že po nekaj mesecih prelevil v državnega birokrata in uslužbenca MZZ seveda ni dolgo vzdržal brez medijskih reflektorjev. Z javnimi odzivi na politična dogajanja si je prislužil nekaj opominov, toda očitno brez učinka, kajti slovenska javnost je pravkar izvedela, da je Rupel tujim diplomatom, akreditiranim v Sloveniji, poslal novo pismo, v katerih jih obvešča o strahovladi, ki menda vlada v Sloveniji.

V prispevku, objavljenem tudi na spletni strani SDS Rupel ugotavlja, da je slovensko sonce “zakrilo nekaj oblakov” ter da Slovenija ni prekinila s svojo težavno preteklostjo. Nekdanji minister pravi, da je Slovenija dajala vtis zgodbe o uspehu, zdaj pa prihaja od rehabilitacije oziroma vračanja starih časov. Retorika in politika vladajoče koalicije sta podobni konceptom, ki so bili opuščeni leta 1990, na politični oder pa so se vrnili nekateri obrazi iz obdobja pred demokracijo, med njimi Milan Kučan, ki je bil v 80. letih predsednik centralnega komiteja komunistične partije, piše Rupel.

Rupel v pismu omenja tudi podelitev državnega odlikovanja "bivšemu šefu tajne komunistične policije" Tomažu Ertlu. Za enega največjih ideoloških trenutkov sedanjega režima pa označi govor predsednika Danila Türka v zvezi s predlogom ustavne obtožbe proti njemu. Kot je zapisal bivši vodja diplomacije je bil Türk leta 1979 v času terorističnega napada v Velikovcu, v katerega naj bi bila vpletena tajna policija, "član komunistične nomenklature in teoretično odgovoren tudi za slovensko manjšino v Avstriji, saj je bil predsednik komisije socialistične zveze za manjšine". Ruplovo pisanje je že sprožilo prve ogorčene odzive v vrstah slovenskih diplomatov.

Ruplove pisarije seveda ne presenečajo. Rupel je seveda sonce v Sloveniji zaznaval predvsem tedaj, ko je bil sam v središču pozornosti in so je okoli njega vrtela vsa Slovenija, on pa se je na čelu OVSE in Slovenije kot predsedujoče EU vrtel okoli vsega sveta. To je bil čas, ko je Rupel gradil in rušil države. Bilo mu je lepo in na trenutke je bilo videti, da bo trajalo večno. Toda ni. Rupel je padel z oblasti. Rupel ni več naše zunanjepolitično sonce, toda senca tega večnega satelita slovenske zunanje politike sedaj pada na vso Slovenijo, ko Rupel po stari navadi piše žalostinke in jih razpošilja o svetu. Če v njegovih stavkih ne bi bilo toliko osebnih zamer bi morda zveneli bolj kredibilno. Prav Danilo Türk je bil na primer tisti, ki je Ruplu (pravilno) preprečil imenovanje za veleposlanika v Avstriji in prav proti kasnejšemu predsedniku države je Rupel še kot šef Ministrstva za zunanje zadeve sprožil medijsko kampanjo, ko je dovolil objavo sporočil MZZ, v katerih so neresnično blatili sedanjega predsednika dr. Danila Türka kot “zastopnika Jugoslavije”. Podobno predzgodovino imajo tudi spori med Kučanom in Ruplom.

Pri vsem skupaj je morda še najbolj zanimivo dejstvo, da se je skozi zadnjo Ruplovo akcijo znova potrdilo, kako prav smo imeli kritiki Ruplovega kratkotrajnega imenovanja za Pahorjevega svetovalca ali veleposlanika. Že tedaj smo napovedali, da celo v primeru, če bi se izkazalo, da Dimitrij Rupel izpolnjuje vse formalne pogoje za imenovanje na mesto veleposlanika, ni mogoče mimo Ruplovega pomanjkanje najbolj temeljnih lastnosti, ki jih potrebuje vsak diplomat. Vsak diplomat mora biti namreč ne samo strokoven, pač pa tudi pošten, natančen, hladnokrven, potrpežljiv in trdnega značaja, zmeren in lojalen. Ob Ruplovem imenovanju za svetovalca pa sem si sam zastavil retorično vprašanje: “Kaj pa, če bi se Rupel res lahko prelevil v uspešnega birokrata? Končno, ali ni celo Pahor dejal, da mu bo Rupel zgolj pripravljal »opomnike« za delo, vse odločitve pa bo nato sprejemal Pahor?” Moj tedanji odgovor na to dilemo je bil jasen: “Ta možnost je le pobožna želja, zelo daleč od realne ocene Ruplovih sposobnosti. Takšna transformacija namreč predpostavlja zapleten alkemističen postopek, ki bi iz neobrzdane narave Dimitrija Rupla, človeka z “opusom”, v kratkem času uspela izdelati Rupla – birokrata. Edina težava je v tem, da birokrati, kakor je znano, delujejo po popolnoma drugačnih načelih kot politiki…Bolj verjetno je, da bo Rupel ravnal kot politik, kar na koncu koncev tudi je. Države z resno državniško tradicijo dobre birokrate vzgajajo in šolajo skozi dolga leta naporne službe. Prepričanje, da se bo Rupel zadovoljil z vlogo birokrata je zato – naivno. ”

Več kot leto dni kasneje se je pokazalo, da je bila ta ocena - žal - pravilna. Sicer pa je bila ta ocena pričakovano točna. Dimitrij Rupel je namreč že v preteklosti pogosto kazal veliko nelojalnost, tako do svojih volilcev kot do službe, ki jo je prevzel. To je postalo najbolj očitno tedaj, ko je preprosto zapustil mesto župana Ljubljane in prevzel mesto veleposlanika v ZDA. Od tam je s pismi v Dnevniku nato na popolnoma neprmeren in čudaški način napadal svojega tedanjega predpostavljenega Borisa Frleca, kar je nezaslišano v diplomatski praksi. Na koncu ga je celo izrinil s položaja. V enem od diplomatskih priročnikov piše, da je med največje napake diplomata mogoče šteti to, da diplomat “nelojalno govori o svoji vladi in ministru za zunanje zadeve”. Toda Rupel sedaj, kot državni uslužbenec in kot diplomat zaposlen v MZZ - počne prav to. Nekaj podobnega je počel tudi ob zadnjih parlamentarnih volitvah, ko je povsem nediplomatsko razkril vsebino pogovora s finsko veleposlanico, ker naj bi bilo to v “javnem interesu”, da bi s tem opral sumov svojega nadrejenega v vladi in stranki, Janeza Janšo.

Prepričanje, da se bo Rupel zadovoljil z vlogo birokrata je bilo zato res naivno. V vsej tej žalostni zgodbi je zato še najboljša novica predvsem dejstvo, da Rupel na srečo ni več svetovalec Boruta Pahorja, kajti v tem primeru bi bila blamaža za Slovenijo še toliko večja. Škoda, ki jo povzroča Rupel je zato na srečo manjša, toda vztrajne Ruplove kršitve službenih pravil od Ministrstva za zunanje zadeve kljub temu zahtevajo, da se ostreje odzove. Če ne zaradi drugega že zaradi ostalih uslužbencev, ki si takšnih kršitev ne morejo dovoliti.

Ker bi bil Rupel verjetno najbolj zadovoljen, če bi ga z metanjem na cesto znova spremenili v mučenika in disidenta, si Žbogar tega koraka seveda ne sme privoščiti. Toda prav nič mu ne preprečuje javne kritike Ruplovih postopkov in tega, da Ruplu naloži nekoliko več delovnih nalog, katerih uresničevanje je potrebno seveda zelo budno spremljati. Kajti očitno je, da ima njegov podrejeni ob rednem delu še več kot preveč časa za amatersko ukvarjanje z zunanjo politiko.

Terminal je spisal Igor Mekina.