* Nocoj vam bomo, drago poslušalstvo, postregli z zvoki, ob katerih se boste morebiti vprašali, če še vedno poslušate svojo najljubšo radijsko postajo ali pa vam je kdo šaril po sprejemniku, medtem ko vas ni bilo zraven. Shy Child sta tri leta po odličnem, nevrotično raztrganem ploščku „Noise Won't Stop" ponovno z nami v mnogo, mnogo mehkejši izdaji, ki brez zadržkov koketira z mainstreamovskim popom iz sredine osemdesetih. „Liquid Love" bo na prvi posluh še preveč božal trdnejših zvokov vajena ušesa, vendar je tukaj, kot že mnogokrat doslej, čarobnost skrita pod površjem.

Klaviaturist Pete Cafarella in bobnar Nate Smith sta se spoznala preko sodelovanja v washingtonski zasedbi El Guapo, tekom poletja leta 2000 pa sta začela delovati kot dvojec Shy Child. Duo je pridno nabiral koncertno kilometrino predvsem po domačem New Yorku in leta 2002 objavil svoj prvenec „Please Consider Our Time" za manjšo montrealsko založbo Grenadine Records. Leta 2004 je bil na vrsti drugi album, poimenovan „One With The Sun", ki ga je dvojec založil pri Say Hey Records.

Od leta 2006 dalje sta Shy Child postajala vedno bolj popularna v Veliki Britaniji, kjer sta se potem pridružila posadki založbe Wall of Sound. Leta 2007 sta objavila svoj tretji album „Noise Won't Stop" in nabirala koncertno kilometrino po festivalih tako po Britaniji, kot tudi po ostali Evropi. O njuni popularnosti na oni strani Atlantika nam morda nekaj pove podatek, da so v ZDA založili „Noise Won't Stop" komaj eno leto po tem, ko je izšel v Evropi.

Za prva dva albuma Shy Child je značilna eksperimentalna naravnanost na eni strani, na drugi pa iskanje lastne identitete znotraj skladb, ki so bile lahko tudi kratke zvočne skice. A duo se je potem na tretjem albumu „Noise Won't Stop" znašel v glasnem, nerafiniranem in vsekakor poživljajočem zvoku, ki je odseval tako popularnost post-punk revivala, kot tudi sodobne elektro-plesne žanre. Kritike so bile albumu povečini zelo naklonjene, saj je bilo jasno, da je elektro-pop Shy Child zanimiv v enaki meri zaradi dobrih idej kot zaradi obrtno zelo korektne izvedbe končnega zvoka.

In če je večina skladb z albuma „Noise Won't Stop" dobrodošla zakladnica skladb za marsikaterega didžeja na indie-plesiščih, je „Liquid Love" v tem smislu na prvi posluh veliko razočaranje. Kot prvo, zelo opazna je sprememba tempa iz divje urbane zvočnosti v mehkobnejše, ušesu bolj prijazne frekvence. Če je bil „Noise Won't Stop" poln prometnega kaosa, je „Liquid Love" prijetna romantična vožnja po ravnih cestah podeželja nekje pri 60 na uro, brez vsakršne nervoze.

Ni kaj, Shy Child sta odrasla in se zresnila. To ni nujno dober podatek, saj je zgodovina popularne glasbe polna trenutkov, kjer so artisti ob tem, ko so se zresnili, postali totalno nezanimivi in dolgočasni.

Album „Liquid Love" odpre naslovna skladba s pocukrano frazo, ki jo bodo mnogi poslušalci prepoznali kot leitmotiv skladbe „Little Lies" zasedbe Fleetwood Mac iz sredine osemdesetih. Izkaže se, da ne gre za naključje, temveč za nedvomno in jasno precizirano stališče Cafarelle in Smitha o tem, kam se bo „Liquid Love" konceptualno sprehodil in kaj bo raziskoval. Ob tem se seveda zastavi vprašanje, ali je - in kako - sploh možno srfati po mehkobnih zvokih popa iz srede osemdesetih in pri tem ponuditi karkoli zanimivega za poslušalstvo v letu 2010.

Prvih nekaj poslušanj albuma je bilo meni osebno bolj kot ne razočaranje, saj sem pričakovala več navezav na vznemirljive zvoke in ideje s prejšnje plate. Edini komad, ki se sploh dotakne nevroz prejšnjega albuma, je „Criss Cross", ki smo ga pred nekaj meseci že predstavili na valovih tega radia. „Criss Cross" na koncu izzveni kot svojevrstna črna ovca tega albuma in se, žal, raztegne preko sedem minut, ne da bi mu uspelo upravičiti vključitve pravzaprav hudo dolgočasnega posnetka intervjuja z neko glasbenico. Škoda!

Po začetnih poslušanjih, razočaranju in spraševanju, češ, kaj jim je bilo tega treba, pa mi je postalo jasno, da Shy Child sredi leta 2010 nista mogla računati na komercialni uspeh s citiranjem in iskanjem navdiha v muziki, ki je danes vse prej kot „in" ali zanimiva. Podobno velja za stilski preobrat, saj je jasno, da bo vsem, ki se nam je dopadel „Noise Won't Stop", „Liquid Love" malce težko pogoltniti. Vendar pa so ravno te dileme in vprašanja prispevala k bolj pozornemu preiskovanju albuma.

Raziskovalne note pravzaprav sploh ne manjka, četudi nam ušesa lahko zavede blagozvočje, še dodatno podkrepljeno s prepričljivimi, samozavestnimi vokali Peta Cafarelle. Cafarella se je razvil v odličnega vokalista, ki zna v harmonijah prepoznati melodični potencial in nam posledično servira spevne melodije, ki pa nočejo zveneti oguljeno. Spet nekaj, kar bi mnogi pisci in piske sodobnih pop-skladb lahko vzeli kot sebi koristno lekcijo.

Obrtniško najbolj dodelane se zdijo skladbe „The Beatles", „Open Up the Sky" in zaključna, vsekakor bolj temačna, kot se zdi, „Dark Destiny". Shy Child sta že prej dokazala, da znata dobro in na pravih mestih uporabljati stopnjevanje glasnosti zvoka, kratke pavze in nepričakovane drobne preobrate v teku skladbe. Zdaj sta te svoje spretnosti uspešno uporabila znotraj popolnoma drugačnega glasbenega okvira. Produkcija ploščka je, če smem uporabiti izraz: brezmadežna. Gre za krasen, tekoči pop.

Če potegnem črto, se zdi „Liquid Love" zanimiva in zelo korektno zasnovana vaja v raziskovanju estetike neke, iz današnje perspektive zastarele glasbene dobe. Shy Child v teh raziskovanjih ne zvenita pretenciozno, temveč kot ustvarjalna študenta, ki sta se temeljito lotila svojega študija, preden sta začutila pripravljenost, da naučeno nadgradita tudi z lastno noto. Če kaj, je „Liquid Love" mnogo manj komercialen, kot bo morda zvenel v naslednjih štiridesetih minutah, ko ga bomo predvajali. Zelo pa si želim, da bi se njegovi najboljši momenti zasidrali na plesiščih, kjer se zbirajo razmišljajoče glave.

pripravila Katarina Višnar