Afer vseh dosedanjih afer, trdijo tisti, ki tragediji Baričevič pripisujejo krovni dokaz skorumpiranosti in pravne nezanesljivosti države, oziroma pokvarjenosti, mafijski povezanosti ali, v najboljšem primeru, nesposobnosti njenih trenutnih upravljavcev. Ko temu dodajo še neučinkovito spopadanje z gospodarsko krizo, finančno nedisciplino, porast brezposelnosti in revščine, rastoče nezadovoljstvo študentov nad pogoji študija in dela ter zaposlenih in upokojencev z najnižjimi prejemki, celo razmere suženjstva tujih delavcev pri nas, predsednikovo odlikovanje nekdanjega šefa tajne policije, pritiske pravosodnega ministra na generalno državno tožilko, počasnost in pristranskost sodstva in, dulcis in fundo, skrb vladajoče koalicije za pravice izbrisanih, alias sovražnikov osamosvojitve, ter gajev in lezbijk, oziroma moralno sprevrženih stvorov, je mera polna…. Človek in družina sta ogrožena, družba je iztirila, država ne funkcionira, izgubila je kompas in vrednote, SD, Zares, LDS in Desus so jo v letu in pol vladanja totalno zafurali ter jo pripeljali do roba prepada, oziroma vanj že padamo.

Naj se čim prej umaknejo in vrnejo vajeti sposobnejšim, to je nam - pozivajo politični tekmeci. Naj odide vsa politika, dovolj z zavoženo, komplicirano in potratno demokracijo, zlasti če prešla v partitokracijo, naj nov Tito ali kdorkoli z močno roko vzpostavi red - je slišati v odgovorih na vprašanja povpraševalcev na ulici o tem kaj ljudje menijo o stanju, ki ga doživljamo.

Janša sporoča, da se je s prihodom tranzicijske levice, kot jo imenuje, na oblast, Bog poslovil in zavladali so brezvestni ljudje, ki si dovolijo vse. Zadnja merjenja javnega mnenja mu nekako pritrjujejo, a gredo še dlje in kaznujejo tudi njega… Ne samo vladajoča politika je skorumpirana in za nič, ampak vsa. Ene in iste face že predolgo let, ki jih treba vreči in zamenjati z nekom, ki bo znal kako.

Najmočnejša postaja stranka abstinentov in apatikov, oziroma razočaranih in zgroženih nad stanjem v katerem je država zapadla ob njeni polnoletnosti. Med političnimi akterji sta tam tam in si delita nekaj več kot tretjino preferenc Janševa SDS in Pahorjeva SD, tretji in edini v stalnem vzponu pa Jelinčičevi nacionalisti, kljub ali prav zavoljo njih, barabijam, ki se jih gredo, oziroma aferam s spornim kupčkanjem za gradnjo letalskega muzeja v Murski Soboti, že dokazanim izsiljevanjem celo z orožjem, sumljivimi debelimi kuvertami in arestom njihovega poslanca, prvim med izvoljenimi predstavniki ljudstva v samostojni Slovenji.

Z delom vlade je nezadovoljnih skoraj 65% ljudi, parlamenta pa skoraj 70. Tako nizkih ocen ti veji oblasti še nikoli nista prejeli. In pomlad, navkljub še nizkim temperaturam, se obeta vroča… Janša poziva ljudi na ulice, če se vlada že sama noče umakniti, in tudi sindikate ter študente in upokojence ta skušnjava vse bolj mika.

Odkar sem se pred 20 leti šel politiko, tisto ta pravo, poklicno, 24 ur na dan, priznam, da take kolektivne psihoze nisem še doživel in se sprašujem ali naj ji tudi sam sledim – udrihat po oblasti in politiki je trendi in venomer sproščujoče -, ali naj se ji uprem?

Tudi sam sem kritičen in hud do neumnosti, ki jih počenja »moja« levica, do njenih neprepričljivih in celo zgrešenih potez, do ponavljajoče se spozabe njenega liderja, da je vendarle socialni demokrat in da je poklican k vladanju in ne k odlaganju odločitev, a ko se zrem naokoli, ko pogledam sosede in druge članice unije, tudi najmočnejše, ko zrem še dlje, povsod tam, kjer je propad ameriške banke Lehman Brothers podrl že skoraj vse domine, si povem, da kljub vsemu še ni tako hudo. Končno rešujemo večni mejni spor s Hrvaško in postajamo, s pohvalami mnogih v Evropi in Svetu, najpomembnejši mediator na Balkanu ter si krepko popravljamo še pol leta nazaj močno omajan mednarodni ugled. Doma sistem funkcionira, prepogosto slabo, a vendarle. Brezposelnost je bila ob izgubi jugoslovanskega trga, ko smo šli na svoje, veliko, veliko večja, tudi negotovost nad prihodnostjo, pa ni bilo takega defetizma. So primeri, seveda vsega obsojanja vredna in do katerih mora vlada z vso odločnostjo in takoj ukrepati, suženjstva, a so hvala Bogu zaenkrat le posamični. Tajkuni so se obogateli na račun naroda in jim je treba ostriči krila ter jim, kolikor je le mogoče – kot bi dejal Pahor - tudi zaseči pridobljeno korist, a ne za ceno pravil, ki smo si jih kot družba spisali. Prejemki mnogih so prenizki, da bi bilo moč z njimi dostojno živeti, a trudi se vlada, da bi našla zadovoljivo razmerje med socialno vzdržno in gospodarsko uspešno družbo. Afere so in afere bodo - pred packarijami, barabijami in raznoraznimi skušnjavami ni imun nihče - a povzdigovat nekaj kar se je tragičnega zgodilo zavoljo neprimernega ravnanja nekoga s svojimi psi v škandal, ki naj bi razgalil vso umazanijo in pokvarjenost trenutne oblasti in celo pokvarljivost sistema, in ga politično eksploatirati do onemoglosti, je sprevrženost sama po sebi.

Pretiravam tudi sam. Namenoma. A nihče ni do začetka 90tih niti pomislil, da bi se lahko grozote druge svetovne na evropskih tleh ponovile. In so se, hvala Bogu ter moči civiliziranega sveta, v zmanjšanem obsegu. Kaj če se kje znova zgodi tudi kaka Weimarska republika? Opek zanjo v obliki predsodkov, strahov, nezaupanja, jeze, sovraštva… nekdo pospešeno nalaga in razkazuje svojo močno roko in odrešilno vizijo.

Terminal spisal Aurelio Juri.