Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ecce Homo! aka Big River Man (2320 bralcev)
Petek, 19. 3. 2010
Matjaž Juren - Zaza



Sila simptomatično. Slovenski junaki postanejo junaki vedno šele potem, ko postanejo junaki v tujini. Nobenega dvoma ni, da Martin Strel v domovini predstavlja komično figuro, nekakšnega napihnjenega bedačka, pijančka, ki nespametno in bolestno opleta z raznoterimi nesmisli, se tu in tam vrže v eno od velikih rek ter potem nadelan vse do cilja leži na njenem toku. Kot takega nam ga namreč servirajo. Domača filmska srenja tako ni imela blage, kaj naj s takšnim človekom, ki se ga držijo kmečka zemlja, vinorodna ekscesnost in estetika grdega, sploh počne. Kako naj tako pojavo prevedemo na filmski trak? Nemogoče! Saj nas bo s svojo reprezentacijo vulgarnega, patološkega slovenceljstva še uničil, so si najbrž mislili.

Dobiček je tako romal v roke tretjemu, oziroma že kar drugemu, ki ga je hotel pobrati. John Maringouina, enfant terrible ameriškega dokumentarnega filma, se ni odrekel temu padlemu dolenjskemu angelu, podalpskemu Rockiju Balboi, ki je samo čakal, kdaj se bo našel premeten režiser in ga proslavil na njegovem najbolj prifuknjenem podvigu doslej. Na Amazonki, pravijo, da kraljici vseh rek.

Maringouina Strela na platnu kar precej vzpostavi kot človeka. Človeka, ki je smešen in rahlo idiotski, ampak dobrodušen, človeka, ki ga rad nagne, predvsem pa človeka, ki je produkt svojega zakotnega okolja, svojega ruralnega pedigreja. Režiser nas v slogu francoskega naturalizma sprašuje tole – ja, kako drugačen pa naj bo tale možiček, le poglejte kje prebiva, poglejte, kje je odraščal! Humorna stereotipizacija neke pozabljene zaplankane državice, v kateri goltajo kisli cviček in žro hamburgerje iz konjskega mesa je tukaj močna, še najlažje pa bi jo umestili nekam med Boormanov Deliverance in Cohenovega Borata. Seveda s tem ni nič narobe, kakršenkoli kompleksnejši prikaz razmer bi deterministična zavest zahodnega občinstva bržkone zavrnila kot nerealističen abusrd. Balkan s primesmi harmonike naj ostane Balkan s primesmi harmonike. Torej brez vratolomnih pretenzij, prosim.

Poleg tega, da je okolje uvod v to, kar nas čaka, obenem predstavlja tudi osrednji razlog ali motiv Strelovega blaznega podviga - eskapizem. Točno to. Strel poskuša na koncu sveta pobegniti pred nezdravo zadušljivostjo lastne domačije. Se očistiti nakopičene nacionalne shizofrenije, kajti precej jasno je, da je režiserju še precej bolj jasno, da Strel, razen samopromocije, pravega razloga za svoje samomorilsko čofotanje, nima. Torej ga je treba ustvariti, kar kljub poenostavitvenim težnjam naredi posrečeno, prepričljivo in s humorjem.
STREL
Ob tej paradi cirkuške norije uravnilovko vseskozi uspešno vzpostavlja Strelov sin Borut (za zahodnjake isto kot Borat), narator, glas razuma, izkristalizirana kmečka pamet in protiutež očetovemu divjanju. Borut je pravzaprav motor filma, vsa tista vsebina, ki umanjka norčavi površini, ki je Martin Strel. Tako ga vidimo v vlogi organizatorja ekspedicije, skrbnega računovodje, promotorja in ljubečega sina, ki odpušča očetove prestopke, predvsem pa kot edine rešilne bilke, ki Strelu med morilskim naporom naposled še ostane. Krščansko-protestantska motivika odrešitve skozi nečloveške napore, ki jo zmore doseči tudi posameznik iz tako razfukanega okolja in tolikšnih neprimernih apetitov, je vseprisotna, a vendarle nikoli pridigarsko-paternalistična.

Z vsem tem vsebinskim okostjem režiser vzpostavi tirnice, po katerih se bo fijakal film. Tako naposled, zadrževanega diha to grozečo velikanko od Amazonke nestrpno, skorajda erektilno pričakujemo še bolj kot Strel sam. Na vse tiste nesreče, nezgode, zagate, pripetljaje, napore, zdravstvene komplikacije, bolezni, norosti in končno na katarzični cilj smo tako pripravljeni, a kljub temu ne razočarani, ko se naposled le izvršijo in nas omokrijo.

Big River man je posrečen film posrečene izvedbe, s posrečenim protagonistom in s posrečenim režiserjem. Še bolj kot to pa je Big river man posrečeno vprašanje neposrečeni apatiji domače filmske produkcije, ki ji lasten material pred nosom spizdevajo ljudje očitno neprimerno bolj posrečenega angažmaja. Slaba.

Na Strelovem trebuhu je Amazonko preplaval Matjaž Juren - Zaza



Komentarji
komentiraj >>