Sreda, 24. 3. 2010
mcolner
V 150. ediciji oddaje Arterija, ki povzema in reflektira dogajanje na prizorišču sodobne likovne umetnosti se bomo tokrat posvetili aktualnim dogodkom v bližnji in daljni okolici, ki so zaznamovali pretekle dneve. Miha je prisostvoval zvočno-vizualnemu performansu Marka Batiste v galeriji Kapelica, ko je pred dokaj množično audienco izvajal predstavitev eksperimentalnega projekta z naslovom 'Hybrid Sonic Machines'. Avtor projekta je spregovoril tudi o svojem delu in aktualnem performansu, ki je doživel že več ponovitev.
Ida se je podala v Farnkfurt na razstavo 'Radical Conceptual' v Museum für Moderne Kunst, ki skozi premišljeno kuratorsko zasnovo tematizira obsesijo in čas, čeprav je sestavljena iz obstoječe zbirke tega velikega muzeja.
Prejšnji četrtek je galerija Kapelica zarohnela pod mogočnimi zvoki in svetlobnimi podobami umetnika Marka Batiste, ki je na prizorišče privabil zavidljivo število obiskovalcev. V okviru zvočno eksperimentalnega cikla Bitshift je predstavil svoj novejši projekt z naslovom 'Hybrid Sonic Machines', zamišljen in izveden kot senzorični zvočno-vizualni dogodek. Galerija Kapelica je bila ob izvajanju le-tega popolnoma zatemnjena, center prizorišča pa pomaknjen globoko v njeno notranjost. Gledalci smo sedeli v polkrožni apsidi, medtem ko je bil performer postavljen pred veliko platno z različnimi računalniško generiranimi vizualizacijami in pozorno obrnjen proti publiki.
Performans je zaradi specifične in pazljive postavitve na poseben način nakazoval ikonografsko asociacijo na popularno kulturo in didžejevski način podajanja vsebin. Marko Batista je namreč stal na pomenljivo osvetljenem podestu in brez večje pompoznosti upravljal svojo mašinerijo. In prav njegova oprema je za razliko od premnogih zvočnih nastopov in instalacij prav posebna in svojstveno estetizirana, zamišljena kot skrajno učinkovit scenski element. To je pojava avtorja, kako upravlja svoje zvočne priprave, kako se zvok ujema s svetlo modro svetlobo, ki pronica iz sleherne prosojne površine na videz kompleksne opreme in zvok sam, ki se počasi in vztrajno prebija v zavest opazovalca in poslušalca.
Za hrbtom glavnega akterja se je med njegovim upravljanjem zvoka in slike na srednje veliko platno v repetitivnem duhu projicirala računalniško generirana grafika, ki je povzemala zanimivo linijo nenehnega naraščanja in padanja. Prav dopolnjevanje zvoka in slike je tudi osrednji element celotnega projekta, ki tako učinkuje na človekove najmočnejše in najdovzetnejše čute.
Nastop Marka Batiste je bil izjemno odmerjen in premišljen, saj v svoji repetitivnosti in nekakšni mehanični monotonosti ni spustil nakopičene koncentracije prisotnih in prisebnih. Rohnenje skrivnostne mašinerije in različnih elektronskih vmesnikov se je vzpenjalo in padalo, zvočna slika je nakazovala povsem surovo mehansko občutje, stopnjevano do neposrednih fizičnih učinkov. Tako je močan in subtilen zvok uspel večkrat ujeti ritem bitja srca kot motorja človeškega organizma, ki funkcionira na stroju podobnih principih.
Prav mehanika v odnosu do živega organizma ponuja ključno relacijo znotraj ustvarjanja Marka Batiste. Na eni strani živo bitje – človek ustvarja in upravlja stroj - na drugi strani pa stroj s svojim sorodnim delovanjem vpliva nazaj na človeka, ki se zavestno izpostavi njegovim vplivom. Ujemanje z bitjem srca je svoj dopolnilni element našlo v vizualni podobi, ki je spominjala na medicinske aparature za grafično merjenje utripa. Senzibilnega opazovalca je tako zlahka prevzelo celostno umetelno občutje stroja v odnosu do človeka.
Celostna podoba performansa tako povzema posebno robotsko estetiko in sodobno, če ne kar futuristično poetiko, ki izvira iz bogate tradicije raziskovanja v polju eksperimentalnih tehno-medijev v smislu proizvodnje in distribucije zvočnih signalov znotraj polja mehanskega in elektronskega. Marko Batista skozi zvočne in vizualne mašine producira celostno podobo akcije, ki združuje elemente kontroliranih in avtomatskih mehaničnih prenosov. Celostna slika, ki zaposluje različna čutila, se tako izkazuje v povsem abstraktni luči, brez neposrednih referenc v polju umetnosti in trenutne stvarnosti. Projekt se kaže kot nekakšen eskapizem v svet strojev, mehanskih naprav in virtualnega prostora, ki ga performans na svojstven način tudi vzpostavlja.
Za več informacij o tehnološki in idejni zasnovi projekta 'Hybrid Sonic Machines', o ustvarjalni poti avtorja od slikarstva do tehnološke umetnosti, o kontinuiteti njegovega dela, preteklih projektih in ambicijah, o sodobni novomedijski ali hibridni umetnosti, smo se obrnili na avtorja. Sledi torej pogovor z Markom Batisto, ki ga je avtor sam tudi zvočno obdelal in postavil v razmerje do lastne ustvarjalnosti. Pogovor je postal skupno delo izpraševalca in intervjujanca.
Zaključek pa izkoriščamo za najavo prihajajočega performansa Marka Batiste z naslovom 'Paralelne digitalne strukture', ki se bo zgodil v ponedeljek, 29. marca v galeriji Škuc. Menda tudi tega ne gre zamuditi!
Frankfurt ni le gnezdo bankirskih poslov in logistični vozel, s katerega želimo čim prej pobegniti v zaželeni kraj. Finančna koncentracija je v zadnjih desetletjih v tem mestu skotila tudi številne muzeje, ki so na likovni sceni vedno bolj pomembni. Omeniti velja predvsem Kunsthalle Schirn, ki z razstavami srednjega formata pokriva cel spekter umetnosti od impresionizma do danes. Prednjači pa vsekakor frankfurtski Muzej za moderno umetnost – MMK, kjer trenutno razstavljajo drugi izbor v seriji razstav iz muzejske zbirke z naslovom 'Radical Conceptual'. Razstava bo na ogled do 22. avgusta letos.
Pobudnica serije razstav iz zbirke je nova direktorica Susanne Gaensheimer, ki je na tej poziciji od januarja 2009. O pomenu njenega dela in poziciji direktorice MMK priča tudi dejstvo, da jo je nemško zunanje ministrstvo izbralo za kustosinjo nemškega paviljona na prihodnjem, 54. beneškem bienalu leta 2011. Bomo videli, kako se bo odrezala.
Pri razstavi 'Radical Conceptual' je pomirjujoče dejstvo, da se kuratorska pozicija oziroma vtikanje v umetniška dela umika v ozadje. Kuratorska pozicija ostaja prikrito opazna predvsem pri odlični postavitvi in medsebojnemu učinkovanju del, ki se podpirajo, prepletajo, a ne vdirajo drug drugemu v prostor. Kustosinja je zelo zadržana pri vsebinskih vdorih v sama dela in pri tlačenju nespravljivih del v iste kuratorske temice. Skovanka 'Radical Conceptual' sama zase ne pove veliko, a ko se soočimo z obilico obsežnih del ali umetniških opusov, lahko prepoznamo rdečo nit obsesivnih umetniških gest in beleženja minevanja časa. To obsesivnost bi lahko oklicali tudi za radikalno. Koncepten pa je poseben pristop avtorjev do reprezentacije in formalne strukture del.
Verjetno bi pričakovali, da bomo na razstavi našli nekaj podobnega kot je bila razstava 'Konceptualne tendence' v dunajskem MUMOKU, ki je predstavljala dokumentacije in druge elemente del konceptualistov. Na tokratni razstavi je fokus mnogo širši. Ne le, da so predstavljena dela, ki so nastajala od šestdesetih let pa vse do danes, zelo pomembno za razstavo je, da tema ni ilustrirana s koščki avtorskega opusa, iztrganimi iz konteksta, pač pa se pri nekaterih umetnikih znajdemo na pravih pravcatih malih samostojnih razstavah.
V tem sklopu malih samostojk znotraj same razstave naj omenimo predvsem tri umetnike, ki so predstavljeni z obsežnimi in za njihovo delo izjemno pomembnimi deli. To so Alighiero Boetti, Hanne Darboven in On Kawara. Alighiero Boetti je eden najpomembnejših italijanskih konceptualistov. Predstavljen je s kar šestimi obsežnejšimi obsesivnimi deli, v katerih se ukvarja s problemi spoznavne teorije in klasifikacije stvari. Najbolj obsesivna so seveda dela, ki jih je naročil še v hipijevskih časih pri afganistanskih tkalcih. Prvo platno z naslovom 'Klasifikacija 1000 najdaljših rek na svetu' iz leta 1977 so mu prešili z napisi imen in dolžinami rek.
Dve postavitvi s sredine 80. let z naslovom 'Red in nered' sestavljajo številčni mali formati, na katerih je vpisan napis red/nered. Na eni steni so postavljeni paralelno, na drugi pa na videz razmetano. Klasifikacije in urejanje so postopki, s katerimi bi radi uredili svet in zaustavili čas, razvoj, spremembe in potek stvari, kar pa Boetti tudi v drugih svojih delih obravnava kot izrazito problematično pozicijo.
Drugo delo, ki je ravno tako obsesivno in se ukvarja s principi merjenja časa in klasifikacijo stvari, je delo Hanne Darboven, ene pomembnejših nemških konceptualistk. V delu 'Stoletje' iz let 1971 in 1982 je na 833 A4 listih, popisanih s tipkalnim strojem, zabeležila potek časa v celem stoletju. Njeno delo je čista matematična vizualizacija enega stoletja. Delo ni bilo naročeno kot Boettijevo, ampak ga je umetnica dejansko tudi natipkala. Po posebnem matematičnem računu in kostrukciji številk je Darbovenova zabeležila vse dni v enem tisočletju, zato je tudi izjemno pomembno, da je delo vedno razstavljeno v celoti.
To bi lahko trdili tudi za izjemno obsesivno delo japonskega konceptualista On Kawara, ki je z različnimi projekti beležil vsak dan svojega življenju. S serijo 'I WENT' je beležil zemljevide svojega premikanja in z 'I MET' vse ljudi, ki jih je srečal. Vsako v knjigi s 365 stranmi. Enako je v knjigi zabeležil znanstveno-fantastično delo 'En milijon let – Preteklost in En milijon let – Prihodnost'. Verjetno najbolj znano umetnikovo delo je 'Še vedno sem živ!', v katerem si je umetnik na en in isti naslov v Švici pošiljal kartice s celega sveta. Na njih je zabeležil točna čas in datum, ko se je zbudil. V zbirki držijo le manjši del te zbirke iz Benetk. Prav tako zelo reprezentativna so njegova dela monokromnih platen, kamor je več let zapored slikal datum dneva.
Pri postavitvi takih malih samostojk ne igra majhne vloge sama arhitektura prostora, ki so ji lokalci dali nadimek »kos torte« in je delo arhitekta Hansa Holleina. Zaradi svojega trikotnega tlorisa, ki je v notranjosti neštetokrat prelomljen, mestoma omogoča nenavadne prečne panoramske poglede skozi stavbo, kjer se dela prepletejo med seboj. Kustosinja je bila pri postavitvi nedvomno zelo seznanjena s karakterjem prostora. Najbolj uspešen tovrsten prehod pa je naredila med deli dveh minimalističnih umetnic - Charlotte Posenenske in Sarah Morris, katerih deli se prepletata v drugem in tretjem nadstropju s prečnim pogledom s tretjega nadstropja preko stopnišča. Pri tem naj omenimo, da muzej sicer razpolaga z obsežno zbirko minimalističnih in popartističnih del, ki jim je bila v celoti posvečena prva razstava v sklopu predstavljanja muzejske zbirke.
Izjemna sinergija se je zgodila tudi pri monokromnih slikah z napisom Remyja Zaugga z delom nizozemskega tandema Jeroen de Rijke in Willem de Rooij, ki sta v isti prostor postavila buhtečo cvetlično ikebano, ki je z opojnim vonjem cvetlic nenavadno podpirala pastelne kolorite Zauggovih slik.
Razmislek o muzejskem prostoru še posebej pride do izraza pri dveh site-specific delih. Pri eni zadnjih prostorskih postavitev oziroma ambientu Josepha Beuysa iz leta 1982 so priredili arhitekturno zasnovo samega muzeja, zato da bi lahko vanj zadovoljivo umestili nabavljeno delo. Ambient z naslovom 'Osvetljava s pogledom jelena' sestavlja 39 elementov iz brona in aluminija. Delo je precej nejasno, če stopimo vanj. V celoti ga je možno »pravilno« videti šele, ko ga opazujemo s približno 30 metrov dvignjene galerije. V tej ogledni loži so razstavili tudi dokumentarne fotografije Hildegard Weber, ki jih je posnela ob gradnji ambienta v zgradbi Martin-Gropius v Berlinu.
Drugo izrazito site-specific delo je postavitev lokalnih umetnikov Petra Fischlija in Davida Weissa, ki sta ravno tako kot Boetti razmišljala o principu reda in nereda, ki vlada vsem stvarem. Leta 1993 sta skonstruirala delo z naslovom 'Shramba pod stopnicami', ki vsebuje 177 ulitih predmetov iz mavca. Do zadnje podrobnosti sta posnela povsem realistično ropotarnico s sivim umivalnikom, kovčkom za orodje, odpadnimi deskami in podobno kramo. S tem sta umetnika želela podreti hierarhijo med stvarmi, po kateri ločujemo pomen čistega galerijskega prostora ali bivanjske hiše v primerjavi z depoji, skladišči ali ropotarnicami.
Vdor dnevne svetlobe v prostor je pogosta razstavna težava v muzejih, a za prostorsko postavitev Serga Spitzerja in Ai Weiweia z naslovom 'Ghost Valley Coming Down the Mountain' iz let 2005 in 2006 je to dobrodošel moment. Razstavljata ogromno serijo 88 keramičnih loncev. Delo je nastalo po tem, ko so na avkciji v Londonu prodali bel keramični lonec z značilno modro poslikavo iz časa mongolske dinastije Yuan za vrtoglavih 16 milijonov funtov. Lonec je dosegel tako visoko ceno, ker so si na avkciji nacionalistično obarvani kitajski mogotci prizadevali, da bi lonec pripeljali nazaj na Kitajsko.
Umetnika z instalacijo komentirata več družbenih momentov hkrati. Pri tem velja omeniti, da je Ai Weiwei že v 90-ih letih slikal logotip Coca-Cole na originalne vaze z dinastije Han. Najbolj presunljiv element instalacije je njena časovna dimenzija, saj se s krožnim hodom okrog postavitve počasi razkriva in zopet zakriva zgodba na loncu, saj je na vsakem loncu odtisnjen le droben pas celotne podobe. Zgodba je fragment iz Sunzijeve militaristične strategije, kar lahko beremo kot simbolni boj med Vzhodom in Zahodom za svetovno prevlado.
Kot smo že omenili, je ena od kvalitet razstave, da ne iztrga nekega dela avtorja iz celote. Za tiste, ki poznajo video dela Johna Baldessarija, ki se pojavljajo na mnogih pomembnih manifestacijah, je zelo osvežujoče, da muzej predstavlja kar tri videe iz leta 1977, v katerih je Baldessari »ujel čas«. 'Šest barvnih notranjih oprem', 'Šest barvitih zgodb: iz emocionalnega spektra (ženske)' in 'Dve barviti melodiji' dovolj dobro predstavljajo avtorjevo analizo povezovanja zaznavnih dimenzij barve, zvoka, emocij, časa in tako naprej.
Zavajanje očesa, ki ga vpelje umetnik z barvami, pa na razstavi do konca pripelje fantastična svetlobna instalacija Jamesa Turrella iz leta 1991 z naslovom 'Svod somraka'. V črni kocki vidimo svetlobni ekran z ultravijolično svetlobo formata filmskega platna. Ko se ekranu popolnoma približamo, nas presune ugotovitev - kot pri skulpturah Anish Kapoorja - da gre pravzaprav za osvetljen tridimenzionalni prostor in ne za projekcijsko platno.
Poleg omenjenih del, ki so bila prostorsko in vsebinsko izjemna, so na razstavi predstavljena tudi dela drugih odmevnih imen z likovne scene - od Carla Andrea, Candide Höfer, Bernda in Hille Becher, Rosemarie Trockel, Andyja Warhola, Dana Grahama, Roya Lichtensteina, Bruca Naumana, Vije Celmins, Francisa Alys in mnogih drugih. A karkoli si že mislimo o bankirjih in finančnih mogotcih, brez njihovega cvenka ne bi bilo niti te odlične zbirke, niti muzeja, niti razstave.
Naslednja oddaja Art-Area se bo zgodila v sredo, 14. aprila, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.
Komentarji
komentiraj >>