* Mali princ raija, danes 31-letni Faudel Belloua, se s svojim petim rednim studijskim izdelkom Bled memory (v prevodu Spomin na deželo, to je Alžirijo) vrača k pesmim, ki so zibale njegovo otroštvo v rodnem pariškem predmestju, Dolini senc, kot mu pravi, in pri babici v sončni deželi prednikov, Alžiriji. Otrok brez perspektive iz številne delavske priseljenske družine se je mlad povzpel na vrhove svetovne slave in mlad strmoglavil iz blišča francoske visoke družbe v bedo lastnega črnega obupa. Pri šestnajstih ga je našel agent, pri devetnajstih je pri veliki založbi izdal uspešen prvenec Baida, pri dvajsetih je stal pred navdušeno množico na odru pariškega Bercyja skupaj z legendarnim Khaledom in s tedaj še kultnim Rachidom Taho, podprt s cvetom arabskih in nearabskih instrumentalistov in z arabsko-evropskim godalnim orkestrom v slovitem projektu 1, 2, 3 Soleils, ki je izšel tudi na koncertni plošči in DVD-ju, se prodal v sanjski, večmilijonski nakladi ter zaslovel v vseh metropolah in zakotjih sveta.

Na sledečih dveh samostojnih albumih v novem tisočletju je bil še dovolj vnuk Alžirije in hkrati tudi dovolj otrok Francije, da je vsaj v domači Franciji žel uspeh in visoke naklade. Zalomilo se je nekje okoli četrtega, že skoraj preveč zgolj francoskega albuma Mundial Corrida s konca leta 2006, ki se je sicer relativno dobro prodajal (pol milijona za singel Mon pays), medijsko pa so ga povsem zasenčile Faudelove osebne zgodbe in politične zablode. Leta 2007 je namreč podprl volilno kampanjo Nicolasa Sarkozyja, doživel medijski linč in preživel (vsaj) dva poskusa samomora, zaradi globoke depresije ga je zapustila žena, ker je menila, da njegovo razpoloženje slabo vpliva na sina. Pri devetindvajsetih, na začetku leta 2008, je izdal terapevtsko osebno izpoved v knjigi, ki menda ni avtobiografija, ker je zanjo še premlad, četudi je hkrati tudi prastar, toliko je že preživel. Dandanes o zgodah s Sarkozyjem pravi, da je verjel v Božička, sicer pa zgodbe noče komentirati, trdi, da je razbil retrovizorje, ker gre le tako lahko naprej, o politiki pa se pogovarja samo še ob izključenem mikrofonu.

Čeprav je nabral že tri potencialne uspešnice za ploščo, ki bi bila zvesta naslednica prejšnje, Mundial Corrida, se je odločil, da bo prvi naslednji korak v njegovi diskografiji Bled memory: godbeni retrovizor in poklon vzornikom, manj plošča priredb; upa, da bodo z njo alžirske pesmi v arabščini prišle na valove francoskih neskupnostnih komercialnih radijskih postaj - Khaledova Didi in Harašijeva Ya Rayah v Tahovi izvedbi namreč kljub milijonski nakladi nista. Zgovorno! Zgovorno je tudi, da prejšnjega Faudelovega albuma v tile reprezentativni oddaji Radia Študent nismo zasukali, ker je bil primernejši za francoske komercialne postaje. Verjetno je tudi Faudelovo novo diskografsko dete primerno zanje, izbral je prijetne standarde, jih sam aranžiral v všečen pop, zapel bolj po francosko kot po arabsko, četudi v alžirščini in se v posnetkih povečini držal predpisanih treh minut, ki v Franciji niso zgolj radijskim valovom prijazne, temveč nujne, celo javni radio tarna nad dolžino šestminutnih skladb, ki da je absolutno preveč za v eter. Obstajajo seveda izjeme, kot so Beur FM, Radio Soleil in druge skupnostne postaje, ki tudi vrtijo ploščo, tako kot mi. Ne zaradi tiste skladbe, ki traja skoraj šest minut, in še treh, ki presegajo štiri minute, čeprav bi bil glavni očitek Faudelovim priredbam resda ta, da si zanje ne vzame časa, da občasnim odličnim vokalizacijam ne da kril in prostora, temveč jih uporablja zgolj za vzorec, začimbo. Glavni razlog za uvrstitev je ta, da je mali princ raija zbral res odlično ekipo glasbenikov, ki ne le, da so nekateri igrali tudi izvirnike, temveč so igrali skoraj z vsemi, od Khaleda, Rachida Tahe in omenjenega skupnega projekta Treh sonc do Souad Massi, Hasne Becharie in Orchestre National de Barbes, poleg tega nekateri niso zgolj spremljevalni instrumentalisti, temveč delujejo tudi samostojno.

Drugi razlog za uvrstitev v tale elitni termin so seveda same izbrane skladbe. Ploščo otvori nesmrtna El Bajda mon amour rajnkega lovers' raimana Šeba Hasnija s konca 80. let; sledi egipčansko-italijansko-francoska popevka Bambino, ki jo je v 50. letih izvajala Dalida, že tedaj jo je v alžirsko popularno godbo vnesel Lili Boniche. Khalini je Faudelova priredba uspešnice Noor el ain egipčanskega pop čarovnika Amra Diaba iz 90. let. Večno magrebsko tradicionalno Sidi Hbibi pomnimo predvsem po izvedbi francoskih alternativcev Mano Negra. Tudi komad Sidi Boumediene pripada alžirski javni domeni in avtorstvu, v 80. letih pa so ga izvajali skoraj vsi šebi ali raimani po vrsti, od Khaleda in Mamija do četice manj znamenitih. Dana dana je avtorska skladba šeba Sahraouija in šebe Faudele, Faudel pa je uspešnico 80. let posnel v duetu z mlado maroško pevko Leilo el Berrak. Ya Zitouna prihaja iz repertoarja tunizijskega mezueda, Zine li atak allah pa iz repertoarja garnátija, lahke izpeljanke magrebske klasike. Zadnja skladba na Faudelovi novi plošči Bled memory, ki je izšla januarja letos, je alžirska rockovska klasika iz 70. let, skladba Zina skupine Raina Rai.

pripravila TC Lejla