Gledališka ponudba, ki presega povpraševanje

Če je ponuditi potrošniku to, kar si želi, še preden sploh artikulira lastno željo, ideal vsake marketinške strategije, potem bi morala biti Ponudba in povpraševanje Boštjana Tadla v režiji Janusza Kice novi marketinški fenomen. Ponudila nam je to, po čemer smo že dolgo nezavedno povpraševali: inteligentno, pronicljivo, na trenutke trpko in neverjetno humorno absurdno komedijo obenem.

Žanrski odstopi so gotovo ena največjih odlik Tadlovega iskrivega besedila. Tako kot se je poprej v tragediji Anywhere out of this world, prav tako uprizorjeni v Drami, poigral z žanri melodrame, kriminalke, znanstvene fantastike in trivialne literature, je tudi tokrat moč zaznati zavestno rabo popularnih žanrskih vzorcev.

Že uvodno srečanje in neklišejsko zapeljevanje Vesne in Marka spominja na manj banalno manjšinsko produkcijo ameriških nadaljevank, ki s politično nekorektnim humorjem prikazujejo bolj alternativne ali vsaj nenavadne segmente ameriške družbe. Ti nastanejo s tipičnim postopkom komedijske inverzije - tako dobimo krščanskega sindikalista samohranilca, dvomečega duhovnika, verno in nekonformistično študentko, shizofreno bivšo partizanko, ki postane globalna ekonomistka...

Glavna junaka sta nekakšna sodobna Romeo in Julija iz nekompatibilnih družin - ona prihaja iz socialističnega in socialkrščanskega relikta modernih ideologij in utopij, on iz neoliberalne, postideološke elite. Soočenje teh svetov s parodijo klišejev spominja na sit-com, mehiško limonado ali zdravniško nadaljevanko o nerešljivih primerih.

Igranje s televizijskimi žanri poudari uprizoritev z vrtljivim odrom, ki spominja na sorodne postopke pri hitri menjavi scenografij v tv oddajah. To omogoča prenos principa montaže v gledališko situacijo s hitro menjavo kadrov - s prehodi na drugo prizorišče - ter součinkovanje in kontrastiranje več prostorsko ločenih dogajanj hkrati. Močna vloga glasbenega izbora, ki na način soundtracka spremlja menjavo prizorišč oziroma vrtenje odra, ima kot v žanrskih filmih močno pomensko funkcijo.

Slogu sit-comov ostaja tekst zvest tudi z rabo jezika, čeprav ga tako s slogovnim mojstrstvom kot vsebinsko tehtnostjo daleč presega. Tekoče, pronicljive in nikoli banalne replike v več kot treh urah ne izpustijo gledalčeve pozornosti niti za minuto. Raba jezika se venomer giblje na meji med absurdnim govoričenjem in usodno tehtnostjo. Ravno s fluidnim nizanjem, navidez nadvse tehtnih filozofskih, znanstvenih ali političnih izvajanj, z njihovo absurdno kontekstualizacijo deluje humorno. S tem humorjem pa nadalje spregovori o nadvse resnih filozofskih, znanstvenih ali političnih temah.

Aktualne teme slovenske družbe in obenem večne občečloveške zagate uprizoritev radikalizira do neznosnosti z izčrpavanjem nekakšne strategije realizma ad absurdum, ki naš svet vsakdana prikaže v vsej njegovi resnični absurdnosti. Mimesis realnosti tako učinkuje bolj potujitveno kot same avtoreferencialne izjave. Te pa nikoli niso same sebi namen, kot se danes vse prepogosto dogaja, temveč so vedno utemeljene v naravni govorici oseb.

Sprva iskriva komedija z babičino boleznijo dobiva vedno bolj resnobne tone, ki pa se humorju nikoli ne odrečejo. Vedno pogosteje se zastavljajo aktualna vprašanja o delovanju zdravstva in ekonomije ter večne dileme o moralni odgovornosti zdravnikov, o konfliktu etike načel z etiko skrbi za bližnjega in navsezadnje o smislu trpljenja. Če privrejo na plan v humorni optiki, pa izzvenijo v pretresljivih tonih. Ali obratno.

Temeljni konflikt drame se na tragikomičen način izkristalizira v babičini shizofreni osebi v izjemni izvedbi Silve Čušin, za katero ostali igralci ne zaostajajo veliko. Babica je razpeta med nekdanjo partijsko funkcionarko in novodobno uspešno finančnico, konflikt pa je nerešljiv tudi iz dramaturškega vidika. Vsaka odločitev je a priori napačna: komunistka je preveč romantično naivna, neoliberalna poslovnica cinična in grozljiva alternativa; počasno umiranje obeh pa je neutemeljeno. Kaj bo izbrala nora babica?

Avtor se odloči za popolno absurdizacijo odločitve: babica postane to, kar je njeno nasprotje; nezdružljiva svetova se združita, odpre se nebo, smo v raju na zemlji. Zaljubljenca kot Adam in Eva - ali udeleženca kakega realityja na samotnem otoku - z jabolkom v roki in v nedolžni belini odkorakata v deviško džunglo.

Predstava se odreka vsakršnemu enoznačnemu koncu ali ideološki opredeljenosti. Ko bi morala izbrati med ponujenimi možnostmi, se odreče ostankom realizma in v celoti vstopi v absurdno realnost (kot v kakem Lynchevem filmskem preobratu), sodbo o realnosti pa prepušča gledalcu.

Prav s tem, ko gledalcu spodmika domnevni predmet povpraševanja (enoznačni odgovor), mu ponudi to, po čemer je zares povpraševal, ne da bi to vedel. Podobno kot takrat, ko po mesecih basanja s hitro hrano ugriznemo v sočno jabolko iz babičinega vrta in v trenutku spoznamo, da nam vitaminska bomba prinaša več užitka kot vse vrste svinjarij. Čeprav redko, je lahko potrošništvo kulture zdravo in zabavno obenem.
Ponudba je tokrat zadovoljila povpraševanje Katje Čičigoj.