Več kot sedemdeset let je minilo, odkar je Gazi Mustafa Kemal Ataturk zagnal mlin revolucije, ki je Turčiji prinesla modernizem, sekularnost, republiko. Da mašinerija melje naprej, skrbita predvsem sodna in zakonodajna veja oblasti, največji „gate-keeper“ kemalizma v Turčiji pa je vsekakor vojska. Neumorno varuje ideje očeta Turčije in zarenči vsakič, ko na političnem obzorju preveč zadiši po islamu. Slednji naj bi po prepričanju kemalistov ogrožal Ataturkovo republiko - republiko, ki naj bo proevropska, če ne že bolj evropska kot Evropa sama. Reči kaj nespodobnega v javnosti o velikem očetu je skorajda bogoskrunstvo, poleg tega pa je tudi nezakonito.
Vendar je v tej tako sekularni Turčiji večina ljudstva že drugič položila svoje zaupanje prav v roke islamistične stranke, ki jo vodi premier Recep Tayyip Erdogan, Stranke za pravičnost in razvoj. Omenjena ambivalenca pa je le ena izmed številnih primerov, ki sestavljajo politično in družbeno podobo te 70 milijonske države. Pravice in dolžnosti žensk kakopak pri tem niso nobena izjema.
Tako denimo premier Erdogan, vsaj v besedah spodbuja aktivno participacijo žensk v politiki in javnem življenju, obenem pa meni, da imajo turške ženske še posebno poslanstvo, saj je v preteklosti Erdogan pozval, naj turška ženska rodi vsaj tri otroke. Turški premier je sicer ob tem pozabil omeniti, kako naj ženske aktivno participirajo v javnem življenju in obenem vzgojijo tri otroke ob dejstvu, da v državi vlada huda podhranjenost kar zadeva institucije, ki skrbijo za dnevno varstvo otrok in varstvo ostarelih. Skrb za otroke in ostarele je tudi v Turčiji namreč še vedno domena žensk.
Primarno poslanstvo ženske pa je kljub vsemu, da reproducira narod. Vendar ne poslanstvo katere koli ženske. Ideal je nesamska ženska, poročena, ki zanosi po naravni poti in po možnosti s Turkom. In tako so v sklopu te velikoturške ideologije pred kratkim v turškem parlamentu sprejeli zakon, ki prinaša do tri leta zapora državljankam Turčije, ki v tujini zanosijo s pomočjo umetne oploditve. Turkinje so se zatekale v tujino po pomoč, ker je darovanje semena in umetno oplojevanje v njihovi državi prepovedano. Za enkrat sicer še ni znano, kako bodo tovrstne »prekrške« nadzorovali, niti kdo bo poskrbel za novorojenčka, če denimo samsko žensko pri novem kaznivem dejanju dejansko zasačijo.
Nov zakon s tem na nek način ščiti turško raso. Kaj pa se s tem dejansko sankcionira? Sankcionira se pridobitev sperme od tujca in ohranja vseprisotno razmerje med »mi in drugi«. Kot pomemben člen v kolesju nacionalizma tako ženske služijo kot velik reprodukcijski aparat, ki pa naj vseeno svoje primarno poslanstvo izvrši po naravni, torej »tradicionalni« poti.
Tako je turška ženska ves čas razpeta med modernim in tradicionalnim. Po prepričanju kemalistov in modernistov mora biti moderna in podobna evropski, ampak spodobni evropski ženski, če ne, je kaj kmalu amoralna. Naj bo čim bolj reproduktivna, a le na način, ko s tem še lahko služi nacionalnim interesom. Njen videz naj bo moderen, v modnih oblačilih in brez religijskega simbola - naglavne rute. V nasprotnem primeru se pač ne bo mogla visoko šolati.
Država hoče moderno, napredno žensko, obenem pa »tradicionalni« ne dovoli, da bi se izobrazila in živela življenje takoimenovane napredne ženske. Pokrite ženske v Turčiji namreč ne morejo študirati na fakultetah ali se zaposliti kot javne uslužbenke. Tako se mlade, znanja željne Turkinje, ki so obenem tudi muslimanke, soočajo s precej hudo oviro pri visokošolskem izobraževanju. Doživljajo dvojno diskriminacijo v turški družbi in sicer kot ženske ter kot muslimanke. Njihovi moški soverniki tovrstnih težav namreč nimajo. Tako sta lahko denimo Ahmed in Aiše oba enako globoko verna in trdno verjameta v dogme islama, vendar se bo Ahmed lahko vpisal na javno univerzo, mladi Aiše pa bo to onemogočeno. Zakaj? Ker je njena veroizpoved transparentna, ker nosi simbol, ker je sama pravzaprav simbol »fundamentalnega« islama. Uteleša bojazen kemalistov in ogroža sekularno Turčijo. Njena vera se pač vidi tudi navzven.
Erdoganova Stranka za pravičnost in razvoj je sicer leta 2007 skušala ukiniti prepoved nošenja naglavnih rut, vendar je odlok vlade ustavno sodišče zavrnilo. Turška ženska je torej stalno razpeta med vero in državo, tradicijo in moderno, med javnim in zasebnim. Država tako vzpostavlja svojevrsten paradoks, kliče in hlepi po tem, da naj bodo dekleta napredna in ne tradicionalna, čeprav sama sprejema nove zakone, ki ščitijo in spodbujajo tradicionalno. Hkrati pa je tudi tista, ki ženskam, ki prihajajo iz takoimenovanih tradicionalnih družin onemogoča visoko izobraževanje in zaposlitev v javnih službah. S tem država ohranja tradicionalni vzorec priklenitve ženske na zasebno sfero, ki pa nekako ni več v modi v modernih, sekularnih državah, katere so še danes turški ideal.
Komentirala je Tina.