V soboto, 3. aprila, je v Klubu Gromka na Metelkovi v okviru ciklusa predavanj Delavsko-punkerske univerze gostoval znani francoski filozof Jacques Rancičre [žak ransiêr]. V predavanju z naslovom »Je čas emancipacije minil?« je svoje mišljenje enakosti soočil in konfrontiral z nekaterimi izmed prevladujočih teoretskih tokov.

Rancičre vprašanju, ki iz stališča našega časa zastavi vprašanje, če je v njem emancipacija sploh še možna, zoperstavi obratno vprašanje. Izhajajoč iz možnosti emancipacije sprašuje, kakšna je časovnost, lastna emancipaciji. Govoriti o nekem času, ki je naš čas, pomeni govoriti o tem, kaj je danes možno in kaj ni možno. Rancičre zoperstavlja prepletenost več časov v enem času velikim zgodbam. Te čas razumejo kot oddaljevanje od izgubljene zlate dobe, kot napredek civilizacije k boljšemu, ali pa kot drsenje v katastrofo, ki hkrati nosi obljubo novega sveta.

Obstaja čas dominacije, ki nalaga nujnost biti na določenem mestu ob določenem času. Čas, ki ga ne porabimo za delo, moramo porabiti za regeneracijo delovne zmožnosti. Toda znotraj tega časa so možni intervali in prekinitve, kjer si subjekti prisvojijo svoj čas. V času neenakosti, ki subjekte porazdeljuje tam, kamor spadajo, obstaja tudi čas emancipacije, ki si ga subjekti lahko izborijo, da bi afirmirali - ne svojo identiteto kot identiteto posameznikov, temveč zmožnost vseh, da si izborijo enakost.

V zadnjih desetletjih, ugotavlja Rancičre, so nekdanje vodilne koncepte kritične teorije prevzeli intelektualci, ki svoje poslanstvo vidijo v oznanjevanju nemožnosti emancipacije. Ekonomska nujnost sesutja kapitalizma je postala nujnost prilagoditve vseh področij delovanja njegovemu diktatu; ideologija, ki naj bi skrivala realne odnose izkoriščanja, je postala ideologija, da onstran sveta iluzij sploh obstajajo kakšni realni odnosi, in tako naprej. Tako se v luči teh teoretskih trendov na levici v času neoliberalne ekonomske razdrobljenosti delovnega časa, fleksibilnosti in vedno vnovičnega pridobivanja novih znanj, potrebnih za preživetje na spremenljivem trgu dela, vsako prisvajanje časa enakosti zavrne kot le še ena zvijačnost, s katero kapitalizem upor proti sebi obrne sebi v prid.

Po Rancičru vse določa začetna predpostavka. Misliti na podlagi predpostavke neenakosti pomeni producirati vednost o mehanizmih dominacije in nemoči upora. Misliti na podlagi predpostavke enakosti, kakor jo razume Rancičre, pa ne pomeni enakosti dojemati kot izmikajoči se cilj, h kateremu moramo stremeti, ampak prav kot predpostavko, na podlagi katere lahko delujemo tu in zdaj.

Naslednje predavanje tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije Delavsko-punkerske univerze bo potekalo v četrtek, 8. aprila, prav tako v klubu Gromka na Metelkovi. Predavanje Gorazda Kovačiča, asistenta za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, nosi naslov Zakaj je postalo nesmiselno študirati?.

Poročilo je pripravil Rok Benčin.