* Boštjan Narat, vodja priljubljene zasedbe Katalena, se na avtorskem prvencu dotika popolnoma drugačnih zvočnih sfer. Narat, kot ga ponavadi kličejo in si je ta iz priimka nastali vzdevek izbral tudi za umetniško ime, se je na albumu "Strah je odveč" preizkusil kot kantavtor. Tisti, ki spremljajo tovrstno muziko, ki je, mimogrede povedano, ena bolj kakovostnih in samosvojih, a kot zakleto tudi bolj prezrtih na domači sceni, se temu ne bodo čudili, saj je Narat na rednem letnem shodu tovrstnih ustvarjalcev Kantfest lani osvojil srebrno kanto oz. drugo mesto prav z naslovno pesmijo z albuma Strah je odveč.

Naratu se pozna, da je na glasbeni sceni, resda kot član benda in ne kot samostojni glasbenik, že kako desetletje. Čeprav je v intervjujih ob izidu prvenca razlagal, kako je sprva nameraval poiskati pevca za svoje pesmi, je prav vokalna interpretacija med močnejšimi platmi tega albuma. S tem seveda ne mislimo povedati, da je Naratovo igranje kitare kakor koli v ozadju. Gre preprosto za dejstvo, da je v formatu "glas in kitara" v čisto glasbenem smislu - govorimo torej o melodičnosti, aranžiranju in nenazadnje tudi igranju - dandanašnji težko postreči s čim novim. Dejansko je v nekaterih pesmih slišati - prepričani smo, da podzavestno - naslanjanje na slog Leonarda Cohena.

Slogovno se Narat ne oddaljuje od konvencij kantavtorstva, značilnih za pevce, ki se sami spremljajo s kitaro; slišati je bluesovske, folkovske in tudi countryjaške prijeme, a vokalno interpretacijo večinoma krasi značilna slovenska melodičnost, tako da bi si nekatere pesmi lahko predstavljali v interpretaciji kake staroste slovenske scene. Kar je kajpak kompliment! Komade na relativno kratkem, le dobre pol ure trajajočem albumu odlikujejo zapomljivost refrenov, gotova in sugestivna interpretacija ter preprosta, a učinkovita kitarska spremljava.

Največji Naratov dosežek pa so besedila; v njih se dotika, če poenostavimo, večnih življenjskih vprašanj. Te obravnava poglobljeno, z nenavadnimi poetičnimi slikami in prispodobami, ki se ti med poslušanjem kar pričarajo v glavi. Čeprav besedila lahko stojijo sama - brez glasbe - in so tudi zapisana na odlično oblikovanem albumu - za kar je poskrbel Ivian Kan Mujezinović, sicer redni Katalenin oblikovalec - pride njihova prava narava na plan šele ob poslušanju, saj jim avtor z zelo raznoliko paleto načinov podajanja vdihne dramatske presežke.

Ponekod to doseže z glasnejšim petjem, malone vpitjem, drugič nam spet zaupno zašepeta, v nekaterih pesmih pa je s svojim nasnutim vokalom ustvaril dodaten vtis prepričljivosti in trdnosti zapetih stališč. Naratovi vokalni interpretaciji zaradi premišljeno izbranih načinov podajanja glede na temo besedila preprosto verjameš. Pesmi so zato bolj žive, nagovorijo nas neposredno in brez omahovanja. Tudi v edinem duetu na albumu, pesmi "Odhod domov", v katerem se kot gostja pojavi Mina Špiler, pevka skupine Melodrom.

Če je "strah" iz naslova albuma najti v kar nekaj pesmih, je druga ponavljajoča se tema "smrt", saj se v različnih oblikah večkrat ponovi v besedilih, a nikoli v fatalističnem okviru. S smrtjo Narat obračunava z intelektualno prodornimi in večplastnimi besedili, ki občasno delujejo skrivnostno, na robu nedoumljivih metafizičnih tem, drugič pa zabavno zajedljivi, ironični, denimo z refrenom "vse na pol poti do kraja, ki se imenuje smrt", ki bi ga, če v njem ne bi bilo nevšečne besede, kar požvižgavali ob prebujanju v novi dan.

"Kdor si ne upa govoriti o smrti, se v bistvu boji življenja," je povedal v nedavnem intervjuju za časopis Dnevnik. Ja, Naratu se poleg glasbeniške kilometrine pozna tudi to, da je po poklicu filozof. A ne se bati, za razumevanje njegovih pesmi ne boste rabili filozofskega slovarčka. Rabite odprto in pametno glavo in 33 minut vašega časa; verjemite nam, da ga ne boste zapravili v nemar - Strah je odveč!

pripravil Mario Batelič