V enem od zakotnih ljubljanskih pajzlov na steni visi v dveh točkah zapisan postulat barske politike in razmerij moči udeleženih strank na eni in drugi strani šanka. Takole gre: »Točka številka ena – Natakar ima vedno prav. Točka številka dve – Če se natakar moti, glej točko številka ena.« Dokler je takšna vladavina omejena lokalno, nas njen zakon zabava. Ko natakarju začne zmanjkovati naše priljubljene žganjice, stvar postane nekoliko bolj resna. Ko pa na logiki barskih trdoglavcev počiva usoda države in naroda, je konec heca.
Ljudi, patološko nezmožne dialoga, bi zato včasih najraje kar ubili. In atentat sploh ni termin kriminalistov, temveč politologov in sociologov. V času Pariške komune, prve vstaje proletariata proti trdoglavemu monarhu, je francoska revolucionarka Louise Michel podobno frustrirana planirala atentat na Napoleona III. Pa ga nikoli ni speljala. No, kljub temu sta Gustave de Kervern in Benoit Delépine njej in njenim prizadevanjem v spomin spisala in posnela film.
Vendar film z zgodovinsko Louise Michel nima opraviti dosti, čeprav se zdi, da se življenje malega človeka dobrih sto let po njeni smrti še vedno ni bistveno spremenilo. V njenem imenu, ki je hkrati tudi naslov filma, se skrivata dva lika. Zaostala in nepismena delavka v tovarni igrač Louise in čudaški wannabe plačani morilec Michel. Louise in njene sodelavke nenadoma in brez opozorila ostanejo brez službe. In ker živimo v svetu, kjer je treba še na sežig pokojnega bližnjika v krematorij prinesti svoj vžigalnik, je edina smiselna investicija odpravnine plačan umor šefa kapitalista. A ker Michel ni plačanec tipa Wesley Snipes, mu pomaga šefa poiskati in pospraviti retardirana Louise.
V tem nastavku leži tako potencial za vrhunsko komedijo kot nevarnost za pogorel poskus filma kot takega. Neumni liki samo zato, ker so neumni in počno neumne stvari, pač še niso smešni, predvsem pa postanejo predvidljivi in dolgočasni. Prav zato pri filmski komediji ne moremo mimo Woodyja Allena, čigar komika leži v inteligentnih in zajedljivih dialogih akademikov in umetnikov. No, k sreči je Louise-Michel z zares izjemnim in izvirnim scenarijem ob odličnem castingu, predvsem z Yolande Moreau v vlogi Louise, razvil vse svoje potenciale in dal vrhunsko komedijo.
To je scenaristoma uspelo, ker so tudi neumni liki lahko inteligentno smešni, čeprav se z njimi podajamo na tanek led. Edini način, kako je to mogoče je, da z vso njihovo težo neumnosti razlomimo tanko plast ledu in jih napravimo zares neumne in zares čudaške. Brez opravičil in kompenziranja, da bi jih vsaj z nosom zadržali nad gladino. Ne, ti liki so lahko smešni, le če so radikalno zabiti in nedoumljivo bizarni. In tudi edino, kar jim v tem daje kredibilnost je, da se v svoji neumnosti dobesedno utapljajo.
Seveda to zaznamuje celoten scenarij in terja tudi določene specifične režijske rešitve. Tako zastavljeni liki ne poznajo character developmenta in prav tako je sosledje njihovih dejanj lahko logično nerazumljivo. Zato narativni tok prekinjajo na prvi pogled povsem neumestni prizori, ki pa so utemeljeni s tem, da so preprosto preveč smešni, da bi se jim odrekli. In tovrstne digresije se izkažejo ne za naključno značilnost dobre sodobne komedije, temveč za njeno funkcionalno nujnost in odliko.
Tu pa svoj del opravi še režija. Z nizanjem izključno statičnih kadrov ustvari verigo skoraj mirujočih podob in prizorov, ki kljub vpetosti v generalno zgodbo delujejo samostojno in se jim lahko smejimo tudi brez konteksta. Obenem s tem ustvarja tudi nadrealizem možnega vzporednega sveta, ki bi ga lahko razumeli edinole kot življenjski prostor teh ultra čudaških ljudi. Pa vseeno bi se zgodba lahko zares odvila na francoskem podeželju ali v slovenskem Prekmurju. Tudi zato, ker prostor za najbolj obskurne like in dejanja zagotovo najdemo vsak v sebi. Kaj takega so v filmih že znali pokazati Skandinavci. Da jim nič človeškega ni tuje, pa so zdaj uspešno pokazali tudi Francozi.
S pištolo nad šefa je šel Martin.
Komentarji
komentiraj >>