Draga poslušalka, vesti poslušalec. Spremljaš politiko? Te obremenjuje, živcira, ujezi, žalosti, dolgočasi? Vklopi kdaj tretji, to je parlamentarni TV program in če naletiš na sejo odbora za obrambo, ji sledi do konca. Pri torkovi, mi je kmalu ušlo. Predsednika Jožefa Jerovška nisem še videl v tako briljantni vlogi, tudi ne v prejšnjih mandatih, ko sva skupaj sedela na zunanjepolitičnem odboru. Vodil je razpravo o Mladinini peticiji UKINIMO VOJSKO. Zaključek seje je bil Kafkjanski in še Boris Kobal, ko bi upodobil »senatorja« z Nove Vasi, mu v vlogi komedijanta ne bi bil kos. No, vabim, da si na spletu ogledate posnetek seje, ponavljam, zlasti zaključni del, in si polepšate dan. Samo tole opazko: Ko bi slučajno, pomotoma ali kako drugače odbor sprejel sklepe, ki jih je Jožef predlagal, zoper obravnavano peticijo, bi moral slediti takojšnji pregon zoper njegove pisce in podpisnike zaradi rušenja temeljev države ter njene neodvisnosti. Predstavljajmo si kriminaliste, kako vdirajo v domove Gregorja Repovža, Tomaža Hanžka, Spomenke Hribar, Jožeta Mencingerja, Zdenke Čebašek Travnik in ostalih 8 tisoč podpisnic in podpisnikov ter nas, okleščene, trpajo v marice?

Res enkraten torkov Jerovšek.

A pustimo to in se posvetimo nečemu, ki veliko prostora v medijih in zavesti tipskega Slovenca, ter seveda Slovenke, ne zaseda. Velja enako za vsakogar pri nas, ki ne živi ob morju in ki nanj pomisli le takrat, ko se bliža čas počitnic, ko sliši in bere o slovensko-italijanskih razprtijah okrog plinskih terminalov ter koprsko-ankaranskih v zvezi z novo občino in razvojem Luke, ko mu veliki »pomorci« kova dr. Bučarja, Hribarjeve, Janše in Podobnika povedo, da bo arbitražni sporazum s Hrvaško ljubljeni domovini odnesel teritorialni stik z mednarodnimi vodami ter status pomorske države in ko si ogleda Barkolano ter zaploska zmagi Mitje Kosmine.

Posvetimo se temi, ki torej ni pogosta zlasti ne v Ljubljani, ki pa je danes v našo prestolnico vkorakala skozi glavna vrata: Mediteranu, naši umeščenosti vanj in poslanstvu, ki ga ima ta prostor za politično stabilnost sveta, za dialog med civilizacijami, za prihodnost človeštva. Tu so se rojevale in so razpadale v večtisočletni zgodovini vse pomembnejše civilizacije severne poloble, od tu se je odkrival in povezoval svet proti vzhodu, zahodu in jugu, tu se stikata najbogatejši in najrevnejši del planeta, tu se je odvila najbolj krvava vojna po drugi svetovni – zahodni Balkan je del tega prostora - tu še danes domujeta tako kriza vseh kriz zadnjih 50 let, to je palestinsko-izraelski konflikt, kot največja priložnost za svetovna varnost in mir. In Slovenija je lahko na tej šahovnici, v iskanju ključa blagostanja in sreče, eden bolj vidnih dejavnikov.

No, povejmo, da se o Sredozemlju in vseh teh rečeh, preko prizme možnih poti sodelovanja, govori danes v Ljubljani na različnih forumih. Že od dopoldneva zasedajo v Državnem zboru predstavniki odborov Parlamentarne skupščine Mediterana, ki se ukvarjajo z med-kulturnim dialogom, z vprašanjem enakih možnosti, oziroma enakosti spolov ter z migracijami, na drugi lokaciji prestolnice se pravkar začenja mednarodna Konferenca o skladnosti multi in bilateralnega razvojnega sodelovanja med državami, ki jih to morje namaka, zlasti na področjih raziskovanja in humanitarnih pomoči. Jutri pa bo Portorož gostil Konferenco o visokem šolstvu in vlogi univerz pri spodbujanju razvojnih strategij v tem prostoru.

Naj bi bil osrednja figura tokratnega dialoga in iskanja odgovorov na večno vprašanje: kako do konca napetosti in do novega, bolj obetavnega pogleda na skupno prihodnost, generalni sekretar Arabske lige, Amre Moussa, a so mu »nepredvidene obveznosti« – beri nove napetosti v arabskem svetu, verjetno ob nadaljevanju izraelskih gradenj v Jeruzalemu in znova ogroženem mirovnem procesu na Bližnjem Vzhodu - preprečile prihod. Škoda.

A ni dvomiti, da bodo tudi brez prvega in najbolj evropskega med Arabci, udeleženke in udeleženci zmogli kar nekaj dodane vrednosti k temu dialogu, pri čemer je pričakovati najbolj otipljiv prispevek s strani intelektualne sfere.

Ne vem kolikšen del naše javnosti, tudi študentske, ve o tem, da nam je Evro-mediteransko partnerstvo, na vseh ravneh, ministrski, vladni in parlamentarni, zaupalo organizacijo in zagon prvega sedeža evro-mediteranske univerze, kot tvorišče nove generacije intelektualcev bolj veščih dialoga in povezovanja med kulturami in politikami tega prostora ter novih razvojnih zamisli in sinergiji.

Ja, EMUNI ima sedež v Portorožu. Že dve leti. No, sedež zaenkrat še bolj virtualnega obrisa, kjer je nerodno koga od resnih partnerjev še na kavo povabiti, a si je vseeno vredno pogledati njeno spletno stran in dojeti, da ni le, ob svoji specifični vlogi podiplomskega študija za koristi predvsem sredozemskega znanja, obogatitev slovenske visokošolske ponudbe, ob Ljubljanski, Mariborski, Primorski in Novogoriški univerzi, ampak tudi dodatna spodbuda in priložnost k dvigu kakovosti izobraževalnega procesa v skladu s kriterij mednarodnih visokošolskih ustanov ter k nadaljnjemu povezovanju in skupnemu mednarodnemu nastopanju slovenskega univerzitetnega prostora.

Ker sem sam prispeval k temu, da je Slovenija kandidirala za ta projekt in si ga tudi izborila, sem bil tarča ne malo zamer, češ vnašal sem nemir v lepo utečene ritme, navade in vloge že obstoječih ustanov. In vprašal sem se: A ni bilo tako vsakič, ko se je nova rojevala?

No, kakorkoli že, priložnost, da se sredi same Ljubljane pobliže spoznamo z Mediteranom in z njegovimi mukami ter perspektivami, je tu. Tudi in predvsem, da odigramo vlogo tvorcev miru in napredka, ki jo partnerji od nas pričakujejo.

Kot državljan naše male, lepe dežele, ki vdihava maestral in burjo, ki dnevno gleda kako valovi božajo ali klofutajo obalo, kako v mandračih jambori, pripone in vrvi ob zibanju bark žvenketajo, kako ribiči izplujejo veseli in vplujejo včasih žalostni, vselej premraženi in zdelani, kako se čezoceanke križajo pred Luko Koper, verjamem, da ko bomo prisluhnili temu, kar bodo danes in jutri povedali na tem snidenju, bomo tudi lažje razumeli zakaj je pomembno in prav, da se arbitražni sporazum o reševanju mejnega spora s Hrvaško čim prej uveljavi.

Terminal spisal Aurelio Juri.