Ponedeljek, 19. 4. 2010
Igor Bijuklič
Kinodvor je prejšnji teden uvrstil na redni spored zadnji film Fatiha Akina, Soul Kitchen, ki so ga gledalci lahko ulovili že na lanskem, 20. Liffu. Fatih Akin, sin turških emigrantov, rojen v Nemčiji, je prvič resneje opozoril nase z Gegen die Wand in kasneje z Auf der anderen Seite. Za sabo ima dober ducat filmskih projektov, ki se tako ali drugače spogledujejo z multikulturno vnetljivostjo sodobne združene Evrope.
Tudi Soul Kitchen stopa po tej liniji, le da to počne kot komedija zmešnjav, ki ne gre trdo skozi zid, temveč skozi paro kuhinjskega lonca. Akin tokrat ne govori več o Turkih, temveč zgodbo postavi v kontekst grških emigrantov. Pomenljivost te geste je prepuščena sodbi gledalcev samih.
Lokacija je Hamburg. Opuščene industrijske cone vse manj industrijske Evrope so edina poslovna priložnost evropskim gastarbajterjem. Zinos, skoraj udomačen grški emigrant, si tukaj uredi restavracijo Soul Kitchen. Etnične kuhinje so kul, etnični kuharji pa ne toliko. Posledično ne gre za tipično nemško niti za tipično grško kuhinjo.
Zinos kuha za sebi podobne duše. Gre za tipično proletarsko kuhinjo, kuhinjo skvoterjev, desperadosov, penzionerjev in ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Hitro, zamrznjeno, poceni, na olju in kalorično. Kuhinja z dušo porogljivo leti na duše njenih jedcev, ki svoje vampe zadovoljno polnijo z brezdušno hrano serijske proizvodnje. Oni so izkoriščani razred brez kulinarične zavesti. Tovrsten kulinarični kontekst je le komičen nastavek, ki bo služil kot bojno polje v pobožnih željah po poslednji revoluciji in zmagi subkulturnega razreda.
Soul Kitchen je kulinarična prispodoba kulturnega nelagodja. Balkan se ne počuti dobro na severu in obratno. Racionalnost si želi patos na vrvici in obratno. Takšnih nasprotujočih si linij je v združeni Evropi še mnogo. Kot kaže Evropa ni podkurila pod talilnim loncem, zato sestavine ostajajo ločene. Ali je to dober ali slab recept? Fatih Akin nam je do zdaj sporočal, da je Evropa v mnogih vidikih nefunkcionalni etnografski muzej, kjer je folkloram namenjeno, da se vedejo nekonfliktno tako kot se spodobi za etnografske eksponate.
Osrednji leitmotiv Kuhinje z dušo je, da Zinos nima sreče. Evropski sen mu vztrajno polzi skozi prste. Bog na njem izvaja jobovsko preizkušnjo. Bo Zinos kljub temu še verjel v evropski sen? V trenutku namreč izgubi svojo arijsko punco, potem izgubi še restavracijo, njegov brat ponovno pristane v zaporu, pred vsem tem pa faše še heksenšus, ki mu ne dovoli pokončne drže. Prejšnji filmi Fatiha Akina bi Zinosa pahnili proti zidu, vendar je zdaj kot kaže nastopil čas za optimizem na speedu.
Ta optimizem pa v kontekstu trenutne realnosti Evrope ne more biti izpovedan drugače kot pravljično. Vajen Akinovega temnega realizma se zmeden gledalec neprestano sprašuje, ali se v proletarskem Hamburgu stvari res tako noro odvijajo. Kako daleč smo od resničnosti? V Soul Kitchen so tovrstna vprašanja povsem brezpredmetna in zmanjšujejo filmsko izkušnjo in užitek. Film skozi celoto svoje dramaturške naracije vodijo liki, za katere imamo občutek, da so ob svojem vrhuncu ušli iz plesišča tehno podzemlja.
Osrednji kinetični modus je ples, tak ali drugačen, osrednje mentalno stanje pa klubska zadetost, na takih ali drugačnih sestavinah. Dinamični efekt je nalezljiv in ga je moč zaznati tudi ob izhodu iz dvorane, ko vas popade, da bi namesto dveh na dušek popili štiri kozarce vina in spotoma še sunili v prvo svetilo z ogabno neonsko svetlobo.
Refleksiji je prepuščenega le malo prostora. Akinovi liki se morajo neprestano gibati kot ribe, drugače potonejo. V celem filmu se glavni protagonist ustavi le enkrat in pove le eno zgodbo in še tukaj režiser napravi elipso, pokaže le končni izkupiček in nas z njim popelje k skorajšnjemu epilogu. Končni epilog pa je seveda moralna zmaga dobrega nad zlim, čistega nad izprijenim, proletarskega nad odtujenim. Kot kaže je bil Akinov tokratni angažma bližje fini zabavi filmskega druženja na terenu in pripovedovanju pravljic kot pa neki resnejši, poglobljeni, morda emocionalni slikariji tragičnega duha časa.
Vendar to ne zmanjšuje končnega izkupička, ki daje lekcijo iz solidarnosti, pa čeprav bizarnemu in naključnemu zavezništvu med večnimi nasprotniki. Akinu tukaj le težko kaj očitamo, saj je Soul Kitchen navsezadnje le iskrena komedija, ki se ne potaplja v žanrske spone in tako tudi pri resnobnejših gledalcih izzove smeh ali vsaj nasmešek. Poleg tega ima eno samo veliko pretenzijo, ki sega dlje kot film sam. To pa je bodrilna uteha, da tako kot dobra komedija tudi resničnosti ni nikoli iz enega žanra.
Na premieri si je za vas, drago poslušalstvo vseh spolov, vamp polnil Igor B.
Komentarji
komentiraj >>