Petek, 23. 4. 2010
Martin Horvat
Pierre Hadot [Adó] si je nekoč zastavil vprašanje: Kaj je antična filozofija? Leta 1995 je z njim tudi naslovil knjigo, v kateri se je namenil poiskati odgovor in jo od letos lahko zahvaljujoč založbi Krtina prebiramo tudi v slovenščini. Nič nenavadnega ni, da je poldrugo tisočletje po tem, ko je cesar Justinijan zaprl Platonovo Akademijo, antika še kar aktualna. Veliko sodobnih del namreč v antiki išče odgovore na današnja vprašanja. In tudi Hadot s preglednim sprehodom skozi zgodovino antične filozofije v resnici odgovarja na vprašanje: Kaj je filozofija? Oziroma, če smo pazljivi, kaj bi filozofija morala biti.
Hadot seveda začenja na začetku. Pri Talesu in ostalih tako imenovanih predsokratikih, ki so prvi prelomili mitsko razlago nastanka kozmosa z racionalno razlago človeka kot pripadnika polis in physis - narave. Ti prvi misleci še niso poznali skovanke philo-sophia, pa tudi od njihovih naslednikov, ki so jo že radi uporabljali, bi težko dobili trdno definicijo. Za Hadotja je bistven pomen njene polovičke sophia, ki pa je pokrivala vse od praktične izurjenosti v kaki veščini naprej. Naj je šlo za tesarja, pesnika ali kralja.
Tudi če besedo sophia razumemo kot modrost, celo neko vrhovno vednost, philosophia oziroma filozof ne pomenita nekoga, ki to modrost poseduje. Filozofija je v tem smislu lahko največ vaja ali priprava, pot, po kateri je modrost dostopna. Zato je bil in še vedno ostaja vzorčni model filozofa dobri stari Sokrat. Človek, ki je rad priznal, da nič ne ve, pa ga je bojda prav zato celo Apolonovo preročišče v Delfih imenovalo za najmodrejšega človeka njegovega časa.
Hadot pa Sokrata imenuje za pravega filozofa, a ne zaradi njegovega slavnega priznanja nevednosti. Tudi ne samo zato, ker je do enakih priznanj skušal pripeljati bolj ali manj naključne sogovornike. Sokrat je filozof predvsem zato, ker je bil zvest svoji eksistencialni drži. Zanj je bilo življenje filozofa moralna izbira in njegova filozofija se je kazala kot njegovo življenje in ... ja, tudi kot njegova smrt.
Za Hadotja torej filozofija predvsem ni intimna meditacija v naslonjaču ob prasketajočem kaminu in romantičnem pogrinjku za enega. Filozofija je praktično življenje, ki se kot tako kaže le v stiku z ljudmi. Glavno orožje filozofije je sicer še vedno misel. Vendar, namesto da se prek misli zapiramo v teoretske diskurze, jo moramo razumeti kot sredstvo, preko katerega in s katerim se izražajo najosnovnejše eksistencialne in predvsem praktične odločitve o načinu življenja, ki ga živimo.
V sokratskem pojmovanju ali bolje rečeno življenju filozofije je pomemben tudi aspekt vzgoje. Filozofija je učila življenje v polis, kar pa seveda ni bilo omejeno na zasebna življenja. Šlo je za sicer deloma že institucionalizirano izobraževanje mladih, a je to učenje temeljilo na druženju. Nastajali so državljani, ki bodo nekoč sposobni prevzemanja političnih funkcij. Vendar dokler se niso lotili politike, naj bi se posvečali nesebičnemu življenju študija in duhovne prakse. To so bili ti filozofi, ki jih je Platon želel postaviti na čelo države, pa naj se danes komu še tako kolca ob branju Platonove Države in spominih na Žižkovo predsedniško kandidaturo.
Antična filozofija ni poznala filozofije kot načina življenja brez filozofije kot diskurza in obratno. Vse antične, še zlasti helenistične filozofske šole so bile predvsem etično in politično naravnane. Z razmahom krščanstva, ki je vsrkalo filozofijo kot način življenja, pa se je filozofija izcedila zgolj kot teoretski diskurz, v katerem še danes plavajo vsi sodobni filozofi. Z njimi pa filozofija dobiva status mišljenja, ki je samo sebi namen. Kot neke vrste abstraktna matematika, ki je niti fiziki ne morejo uporabiti in nima več nikakršne zveze s tem svetom tukaj.
Hadot z željo po reaktualizaciji antičnega odnosa do filozofije tako bržkone sploh ne nagovarja etabliranih mislecev in piscev esejev, temveč vse ostale. Vsi mi bi namreč morali biti filozofi, saj nas življenje sooča z moralno obvezo o izbiri načina življenja. Ta pa ne more biti naključna ali nekaj kar nas ne interesira, še manj pa nekaj, kar je abstraktno ali od nas ločeno. Takšna filozofija izbire pomeni življenje, ki je vredno razmisleka in življenje, ki je hkrati njegov plod.
Potrebno je dodati, da je začetna razširitev Hadotjevega naslovnega vprašanja iz antične filozofije na filozofijo nasploh nekoliko pretenciozna in si je sam Hadot najbrž ne bi drznil zapisati. Sicer ni napačna, saj sodobno filozofijo razumemo kot naslednico antične filozofije in to tudi je. Tudi za Hadota je to ključna predpostavka, ob kateri je raziskovanje antike zanj sploh relevantno. A ob Hadotjevem bistvenem pomenu filozofije ne smemo pozabiti na azijske filozofske šole, ki so se utemeljevale prav v praktičnem, a se niso nikoli razlagale skozi diskurz razuma.
Filozofa je z lupo iskal Martin.
Komentarji
komentiraj >>