ZU, ŽOAMBO ŽOET WORKETRAO, 30. 4. 2010; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana

* Petkov Menzin zalogaj je bil namenjen vsem tistim glasbenim gurmanom, ki se navdušujejo nad troedinimi sestavi in njihovo taktnostjo združevanja zvoka z idejo. Trojice z zadostnim razlogom za kvaliteten razstur se namreč velikokrat izkažejo tako s svojimi ustvarjalnimi pristopi kot tudi z rezultati, ujetimi v sublimacijo delikatnega razmerja treh individualnih zanesenjakov ... In tokrat nam je bila dana priložnost vpada v srčiko tornada, ki sta ga s svojimi zvočno-ritemskimi turbulencami razpihali/turbokompresirali dve taki trojki - domači Žoamboti in zahodni sosedje ZU.

Ko smo z nekakšnim poganskim nemirom v srcih vleteli na Metelkovo, je kazalo, da je kresni termin pravi, luna skoraj polna, a Menza dokaj prazna, baje zaradi razglašene zamude rimskih ZU. A nič hudega - po prijetnem čveku ob skoraj popitem pivu je z odra v Menzin mrk posegla prva galantna trojka - Žoambo Žoet Workestrao.

Ti trije čudni tiči, za katere je značilna nabritost igrive odraslosti, a morebiti celo prej odrasle otročjosti, ponavadi s svojo naklonjenostjo do hiperaktivnega iskanja izhodov v paradigmi melodije, ritma ali pomena širokosrčno/velikodušno razburkajo dobro voljo med ljudmi.

Tudi tokrat ni bilo drugače. Dobra volja je naraščala eksponentno, prepih v prsih, glavi in med okončinami pa je bil z vsakim komadom, vse do zadnjega, hujši. Pankrtsko provociranje nastavkov balkanskih zvočno-ritmičnih vzorcev, začinjeno z norčavo-vzneseno sporočilnostjo je vse bolj podžigalo tisti družbeni čut, ki sili k negovanju kulture plesa, pitja in druženja. V letu skorajšnje polnoletnosti Žoamboti na svoj frajerski način še zmeraj uspešno 'pecajo' žura željne duhove, ki jih drugače prvomajska praznovanja niso znala, niti niso mogla potešiti ...

Poleg že skoraj ponarodele ponudbe z njihovega repertoarja, so nam servirali tudi kar nekaj novega materiala, ki se zna znajti na prihajajoči plošči. V oziru zajebantske strukture posameznih komadov, polne vragolij okrog neke zvočne téme, je bilo občutiti občasno ritmično raztresenost, ki pa vsemu navkljub v tem poročilu ne bo merjena, kaj šele zamerjena. Niz okusno-nažigaških točk anarhistično-balkanskega cirkusa Žoambo Žoet Workestrao se je nenadoma zaključil z nažigancijo, ki se je izrodila iz začetnih taktov skladbe I wanna be your dog zasedbe The Stooges. Ravno zaradi tovrstnega izumljanja preproste kompleksnosti, organske improvizacije in ljudskega pridiha se Žoamboti kot kakšen gremlin zlahka zrinejo v košček srca marsikaterega posameznika ...

Po sicer spodobnemu slovesu na horuk, se je oder sprostil za eminentne goste ZU. Ti so morali zaradi že omenjene zamude najprej čez tonsko vajo, ki smo jo zaradi večjega koncertnega učinka namenoma prešpricali. Čez nekaj časa slišani bobneč šus v glavo iz Menzinih prostorov nas je pozval nazaj na prvomajski koncertni banket. Če lahko rečemo, da smo se prej zabavali zajebantsko, potem smo se naprej le še zajebano. ZU je namreč ena izmed zasedb, ki svoje poslanstvo jemljejo zares in z dobršno mero discipline. Kot taki so v svoji 13-letni karieri dali skozi številne turneje v svetovnem merilu, ponašajo pa se tudi z zavidljivimi sodelovanji z muzičari vseh sort.

Nepretrgana, udarna razgradnja zvočne slike, ki se dopolnjuje z nenadnimi obrati in odkloni od svojega izvajalca zahteva med drugim vzdržljivost, natančnost in subtilnost. Veliko bolj agresivna predstava, a zaradi tega nič manj navdušujoča, je očarala s silovitostjo nadzorovanih zvočno-ritmičnih masakriranj.
Impresije masivne viskoznosti bas linije, ki se je lovila z noro dobrim bobnarskim rokohitrstvom in histeričnimi vpadi-izpadi saksofona, zrcalijo silovitost težko-metalnega ali vsaj 'hardkorovskega' nažiganja, ki je inteligentno prikrito z avantgardno jazzersko strukturo zvočno-razpoloženjskih prehodov. Kot je bilo to naelektreno vzdušje v tem svojevrstnem zvočnem vrtincu intenzivno, tako tudi, žal, kratkotrajno. Po kakšni šolski uri nažigancije predvsem novejših kompozicij, je trojka dvignila roke od instrumentov in se brezkompromisno umaknila v zaodrje.

Čeprav bi prisotni lahko zdržali še kar nekaj tovrstnega tretmaja, nam je bilo namenjeno, da se po svoje zapognemo v obetov poln preostanek noči. Konec koncev nas je, podkovane z razigranostjo prve trojke in resnobno naeklektrenostjo druge, izza Menzinih sten v prijetni svežini pomladne noči čakalo na stotine čudakov, pijancev, policajev in z njimi povezanih dogodivščin.

V petek se je razturila Martina Dervarič.

ZU from RTV Študent on Vimeo.

Žoambo Žoet Workestrao, 30.4.2010 from RTV Študent on Vimeo.