Ena večjih nadlog oznanila, da si najboljši režiser na svetu, je seveda ta, da moraš snemati najboljše filme na svetu. Saj, omenjeni kriterij je imanenten in hudičevo trmast, mora mu biti zadoščeno, v nasprotnem primeru titula izpuhti kakor kafra. No, in ravno zaradi vsega tega kolobarjenja okoli samorazglasitve režiserske korifeje, se je Lars von Trier nedavno odločil, da je skrajni čas, da spet poprime za krmilo in posname film. In to raje prej kot slej. Pri tem mu je šla izjemno na roke domnevno večletna depresija, med katero je začel pisati scenarij za Antikrista, kakor je naposled naslovil najnovejši podvig.
Kmalu se je razumelo, da ne bo šlo za kakšen larifari ludizem, niti za nadaljevanje razigranih porno Idiotov. In kar je bilo še bolj udarno, šlo ne bo niti za začetek nove trilogije, niti za vnovičen pohod Dogme 95, ampak za mračnjaški, psihološki, satanski triler-grozljivko, za pravo stvar. S Charlotte Gainsbourg in Willemom Dafoejem v glavnih in edinih dveh vlogah. Kritiki so obnemeli v grozi, svetovna občinstva in Trierjevi feni takisto.
In ko je film lani nazadnje priromal na festivalske projekcije in kasneje tudi v kinodvorane, je bilo občestvo šokirano. Za šok je bilo sicer dodobra predpripravljeno, saj se je že dolgo šušljalo, da v Antikristu mrgoli eksplicitnega fuka, sprijenega nasilja in brezsramnega seksizma, kronski dragulj pa naj bi bil protagonistkin odrezani ščegetavček. Film je bil brž soglasno odpravljen kot neizviren šok sadizem, ki ga Trier, ta mojster pretenzije, netaktno zganja nad gledalci. Antikrist naj bi bil skupek kodov, razumljivih samo režiserju, kolaž bolj ali manj neizvirne svinjarije, ki te lahko ali fascinira ali pa, kar je verjetneje, popolnoma odbije. Skratka, na koncu ni bil film toliko Antikrista, kot je postal Antikrist režiser sam, ta nasilnež, ki si ga je upal servirati, še posebno pod tem samoumevnim razglasom, da gre za najboljši film na svetu.
Pa vendar je film v resnici prava pravcata mojstrovina, žgoči žarek von Trierjevega genija. Ne toliko vsled vsebine, ta je precej zanemarljiva, celo postranska: par, torej On in Ona, Charlotte in Willem, doživita tragedijo, ko se njun dojenček smrtno ponesreči. Da bi premagala paralizo, ki jo povzroči sveža travma, se napotita v samotno kočico sredi gozda, kjer On, sicer terapevt, poskuša na Njej izvajati psihoterapijo. Ona se upira, dokler se ji naposled popolnoma ne utrga in krvavi klimaks je tukaj, s krvavo ejakulacijo na čelu. Vse to je pospremljeno z ustrezno atmosfero, z ustreznim kadriranjem, z ustreznim šokom, z ustrezno grafičnostjo. Vse je ustrezno. Tako naposled dobimo neko filmsko celoto, ki se nam od daleč res lahko zdi pretirana in neokusna, predvsem pa se nam zdi globoko tuja ter nerazumljiva.
To pa je usodna napaka, napaka, ki jo stori večina gledalstva. Kajti Antikrist je nasprotje od tistega, za kar se predstavlja. Antikrist ni film o nedopovedljivi bolečini, ali o izgubi otroka, ali o žalosti ali o travmi ali o nezavednem ali o ljudeh ali o Njem ali o Njej. Pravzaprav ni film o ničemer. Vse to, s krvavo spermo in sesekljanim ščegetavčkom vred, je brezoblični nadev s katerim je premeteni Danec napolnil svojo napihnjeno putko. Se pravi, da je celotni smoter Antikrista prav šala, ki si jo je Trier privoščil z vsemi, ki so bruhali nad njegovo pretresljivo temačnostjo in neokusnim sadizmom. Neresen film, komedija, velemojstrsko zakamuflirana v krvavi psevdo-psihološki šund. Indici so sicer redki, a pomenljivi. Na primer govoreča lisica, ki oznani, da kaos vlada. Lepo vas prosim. Dobra, Lars!
Antikrist je fora s katero je dobri stari Lars bolj kot vse drugo preizkušal meje kinematografskega dojemanja. In se pri tem peklensko zabaval na račun vseh zgroženih, vseh užaljenih in šokiranih, predvsem pa vseh tistih, ki so v gnusu zapuščali dvorane. Za takšen podvig pa moraš biti vsaj najboljši režiser na svetu. Larsa za predsednika!
Ščegetavčke je ščipal seksist Matjaž Juren - Zaza
Komentarji
komentiraj >>