* Serena-Maneesh se s svojim drugim albumom, "S-M 2: Abyss in B Minor", ki ga predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov, ne morejo in se ne bodo mogli otresti primerjav z My Bloody Valentine. Za izhodišče svoje zvočne estetike so namreč močno berljivo opredelili shoegazeing, alternativni glasbeni žanr, ki je vrhunce svoje popularnosti dosegal na prelomu iz 80-ih v 90-a, z zasedbami, kot so My Bloody Valentine, The Pale Saints, Ride ali Lush.

Shoegazing je svoje ime dobil po glasbenikih, ki so na svojih živih nastopih bolj kot ne stali pri miru, z introspektivno povešeno glavo, s čimer so dajali vtis, kot da strmijo v svoje čevlje. Shoegazing zvok odlikuje melanholija, skrita v harmonijah nekje globoko pod površjem zvočnosti, ki so ga obvladali kitarski efekti, med katerimi sta prednjačili distorzija in reverb. Četudi jim ni jemal pomena, je shoegazing vokale produkcijsko potiskal v ozadje zvočne slike, kjer naj bi barvali zvok, ne pa kradli pozornost poslušalstva s pomenom besed. Zasedbe tega žanra so potem tekom devetdesetih bolj kot ne zasenčile zasedbe ameriškega grunge-gibanja. V zadnjih letih je prišlo do določenega revivala shoegazea, ki se ga je prijela oznaka "new-gaze", in pod katerega določeni poznavalci uvrščajo tudi Norvežane Serena-Maneesh.

Serena-Maneesh so doma iz Osla. Zasedbo vodi kitarist in vokalist Emil Nikolaisen, ob katerem vidno vlogo igra tudi njegova sestra, basistka in vokalistka Hilma Nikolaisen. Svoj prvi album so založili v letu 2005 in ga potem v svetovnem merilu re-izdali v letu 2006. Sledila je štiriletna ustvarjalna tišina, ki jo je prekinila le objava remiksov že izdanih skladb, "S-M Backwards".

Serena-Maneesh so že od začetka svoje vplive brez zadržkov nastavljali poslušalčevemu ušesu. Stereolab, The Velvet Underground, My Bloody Valentine, The Jesus and Mary Chain. To koketiranje z vplivi gre celo tako daleč, da Serena-Maneesh dobesedno citirajo tako barvo zvokov kot zvočne fraze. Priznati moram, da sem se že od samega začetka poslušanja tegale ploščka poigravala z mislijo - zakaj? In vprašanje je, če sem uspela odkriti pravšnji odgovor.

„Abyss in B Minor" odlikuje jukstaponiranje kaotičnosti, hrupa, namerno zamazane produkcije ter z lahkoto berljivih nastavkov čistih, zelo prefinjenih pop-melodij, ki se pogosto napajajo v izročilu brazilske popularne godbe. Ravno zaradi tovrstnih kontrastov je pred nami izdelek, katerega potek in dogajanje je nemogoče napovedati, navkljub temu da vseskozi sloni na hipnotičnemu, motoričnemu teku. Noiserski elementi se v vsakem trenutku borijo s pop-elementi v bitki, ki tudi po izteku 38-ih minut trajanja tega ploščka, ne bo ponudila zmagovalca. „Serena-Maneesh dajo dela ušesom," pravi kritik Tom Breihan na spletni strani Pitchfork in ima pri tem še kako prav.

Sedemminutna otvoritvena skladba, „Ayisha Abyss" takoj predstavi estetske kazalce, ki se potem pretegujejo čez celotni album. Poslušalec mora dobesedno garati, da se prebije do leitmotivov, skritih v zvočnem kaosu. Uvodna skladba se celo dvakrat konča preden se prelije v morebitni vrhunec ploščka, sončno in igrivo "I Just Want To See Your Face". Vendar nam tudi tukaj, točno na mestu, kjer bi najraje začeli požvižgavati prefinjeno melodijo, ki je, kot bi ušla iz logov kvarteta Free Design, ta uide ... Skladba nenehno razpada in se sestavlja nazaj, hoče biti luštna in dopadljiva, vendar ji nikoli ne uspe proti do te točke.

Ko se znajdemo pred skladbama "Reprobate!" in melanholično "Melody for Jaana", ki sta, kot bi ušli iz logov My Bloody Valentine iz časov albuma "Loveless", je vprašanje, zakaj Serena-Maneesh tega niti malo ne skrivajo, popolnoma na mestu. Gre tu za pogum, ali za, preprosto, brezbrižnost? Težko je reči in mislim, da Serena-Maneesh tega odgovora namerno **ne** ponudijo, temveč puščajo odprt prostor za interpretacije svojega početja.

S skladbo "D.I.W.S.W.T.T.D." se vnovič vrnemo na sled Stereolab/Free Design, ki se v zvoku klaviatur in flavte celo dobesedno citirajo, ampak vsa ta zračnost se skrije za umazanijo nedodelane, začetniško pofušane produkcije. In če sploh, pa zaključna skladba "Magdalena (Symphony #8)" morda še najmanj skriva privlačnost svojih melodij.

pripravila Katarina Višnar