Dobro jutro in lepo pozdravljeni v še enem Napihovanju! Po dvotedenskem premoru, ki – povejmo po resnici - ni bil posledica neke svetovne zarote, ampak produkt vsesplošne pomladanske prevzetnosti in pred-, po- in med-praznične ničevosti punc in fantov iz naših vrst, spet napihujemo s polno paro! Tokrat vam strežemo nič manj kot s pravcatim vesoljskim potopisom: Odiseja 2010, kakopak!
Specialni rejv oddelek naše ekipe se je namreč prejšnji vikend odpravil v Vrtojbo pri Novi Gorici na tako imenovani »veliki open air festival elektronske glasbe Odiseja 2010« v organizaciji Kluba goriških študentov in Festivala mladih. Saj ne, da smo res pričakovali napovedovani mitološki rejv dogodek – enostavno, bil je petek in dolgcajt v Ljubljani. Čeprav moramo priznati, da nas je omemba Vrtojbe pri Novi Gorici v kontekstu »velikega open air festivala« asociirala na kakšne zelenjavne površine s pridihom morja in ne na nekakšno betonsko igrišče oz. parkirišče tovornjakov – ne spomnimo se natančno, kaj je že bilo.
Skratka, če vam to še ni jasno, »veliki open air festival« se je odvijal na veliki open air betonski površini, ki pa, mimogrede, ni bila zapolnjena ne ob našem prihodu ob pol enih, ne potem, kaj šele pred tem. Ampak pustimo za trenutek veliko open air dokaj prazno betonsko igrišče/parkirišče in vrnimo uro na pol ure prej, ko se je naša Odiseja tudi začela - na vhodu na parkirišče tovornjakov namreč. Tam se je naši izkušeni žurerski ekipi zgodilo nekaj, česar niso doživeli niti na enem izmed »velikih open air festivalov« po celem belem svetu. Redarji so jim namreč iz avta vzeli plastenko mrzlega čaja in plastenko mineralne vode!
Zakaj je bilo temu tako, nismo uspeli izvedeti niti po dolgi zakulisni raziskavi. Pri tem pa so jim hoteli vzeti še neko lepo kitajsko obarvano steklenico, češ da je to lahko orodje. Redarji so odnehali, ko jim je eden izmed bolj zadetih članov naše ekipe odvrnil, da je lahko tudi avtomobil orožje, če ga komu prevrneš na glavo!? In tako so naše punce in še bolj fantje nekako vseeno uspeli priti do te, zdaj že skoraj da mitske betonske površine. Kjer jih je čakalo drugo presenečenje …
Ko so se namreč tako žejni in skoraj dehidrirani nekako privlekli do popolnoma praznega šanka, so jim tam rekli, da vode ne morejo dobiti za denar, ampak za nekakšne kupone, ki pa jih lahko dobijo na vhodu. Nakar je tisti najbolj zadeti od naših zakričal, da on ne bo šel po jebene kupone in naj mu nemudoma dajo vodo, ker bo dehidriral! Nakar so mu natočili dva deci mineralne vode iz plastenke in rekli, da to stane dva evra. Nakar je on zakričal nazaj, da on ima le 1 evro in 93 centov drobiža in da je tudi to preveč za dva deci mineralne vode! Nakar so mu oni odgovorili, da je voda dva evra in da za evro in 93 centov ne more dobit vode. Nakar je on zakričal nazaj … In tako naprej, in tako nazaj: skratka, nihče ni poškodovan in nihče ni umrl žejen.
Cene karte, ki je znašala 20 evrov, tukaj sploh ne bomo omenjali, saj ne bi bilo fer, ker je nismo niti plačali, saj nismo nori. Drugače bi nam šlo katastrofalno ozvočenje dogodka verjetno še bolj na jetra. Lepo se je slišalo le pri samem odru, ko glasbe nisi slišal z ušesi, ampak z želodcem. S pristojne oddaljenosti – se pravi z mesta, kjer se je nahajal šank in kjer smo se večino časa nahajali – se je slišalo za en kurc. Ni pomagalo niti to, da si je naša ekipa tokrat zase priskrbela res najboljše medikamente, ki jih Slovenija trenutno premore.
Vrhunec Odiseje je bil dosežen okoli pol štirih zjutraj, ko se je tako imenovana legenda elektronike, Anthony Rother, povzpel na mikseto ali pa na monitor - ne vemo točno - tam malce pomigal, potem pa se je spustil dol … in to je bilo to! Vsem pa nam je prišlo točno ob štirih, ko je bil ta res veliki open air festival kar naenkrat prekinjen, češ da organizatorji imajo dovoljenje do štirih. Vendar nič zato, saj je bil potem organiziran tudi uradni after! Vendar je bil problem v tem, da se after v Mostovni začne šele ob šestih …
In tako se je Odiseja naše ekipe nadaljevala naprej. Zdaj je bilo treba priti do Mostovne: nekateri so že šli, nekateri pa so ostali brez avta. Ti ostali brez avta so sicer klicali taksi, vendar imata Vrtojba in Nova Gorica skupaj 6,5 taksijev, tako da taksija niso dobili. Ko so nekako na koncu, in sicer ob pomoči organizatorja – vsaka čast! - uspeli priti do Mostovne, je bilo šele pet in so bila dvoriščna vrata, ne ve se zakaj, še zaklenjena.
Vendar so se redarji nekje ob pol šestih usmilili in odprli vrata. Vendar notri ni bilo ne vem koliko boljše kot na betonskem parkirišču za kamione. Glasbo in pomanjkanje lepših polovic na stran, najhuje je bilo, da so stregli jabi-vodko brez vodke! In tako je naša nič več žejna - vendar skoraj, da trezna ekipa okoli desetih nadaljevala Odisejo proti Ljubljani, tokrat v lastni organizaciji … Vendar je to že druga zgodba. Zdaj pa: počil je lonec – zgodbe je konec!
ODPOVED: Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.
Komentarji
komentiraj >>