Sobota, 8. 5. 2010
outlaw
* Srečanje v puščavi pred kakima dvema letoma je obrodilo nadvse zanimivo sodelovanje, ki mu lahko sledimo na vsaj dveh uradnih nosilcih zvoka. Na pričujočem albumu priložnostne zasedbe Dirt Music z naslovom BKO ali Bamako in na albumu zasedbe Tamikrest z naslovom Adagh.
Kot Dirt Music že nekaj časa sodelujejo Američan Chris Eckman, za katerega verjetno ni treba navajati vseh zasedb, pod kate-rimi ga poznamo, Avstralec Hugo Race, v zvezi z njim omenimo vsaj Caveove Bad Seeds in lastno zasedbo The True Spirit, in še en Američan Chris Brokaw – iz Codeine in Come. Izraz Dirt Music je pobran iz knjige avstralskega pisatelja Tima Wintona iz leta 2001. Mimogrede, knjigo je spremljal nosilec zvoka z bluegrass in klasično glasbo, ki je ozvočila ali predstavljala zvočni zapis dogajanja.
Pod besedo dirt najdemo v slovarju izraze, kot so nesnaga, umazanija, blato, prah. Za nas bo najbolj primerna besedna zveza prašna glasba. Torej Dirt Music, Prašna glasba, vse, kar lahko igraš na domači verandi, kot pravi nekdo v omenjeni knjigi. Tokrat dobesedno prašna glasba s prahom ali peskom saharske puščave. Po drugi strani je ime prej omenjene zasedbe Tamikrest tamašeška beseda za stik, srečanje, povezavo, zvezo, vozel.
Chris Eckman, Hugo Race in Chris Brokaw so šli leta 2008 na Festival v puščavi v Essakane, kjer so se srečali z mladimi tuareškimi glasbeniki, ki so z doma narejenimi glasbili povze-mali svojo kulturo in jo vstavljali v sodoben kontekst. Išu-marski rock ali tuareški blues. Že takrat so se oboji veliko družili in v puščavi na kaseto posneli nekaj sodelovanja. Leto kasneje so se ponovno sešli v glavnem mestu Malija, Bamaku, v znanem studiu Bogolan, ki ga je postavil pokojni glasbeni velikan Ali Farka Toure. Tam so posneli pesmi za pričujoči album. Res da načrtno, vendar je na posnetkih ujetega marsikaj spontanega, priložnostnega, kar se je zgodilo spotoma.
Oba albuma, pričujoči, podpisan z zasedbo Dirt Music, in tis-ti zasedbe Tamikrest, lahko jemljemo kot celoto, kot dve plati iste zgodbe. Sta komplementarna. Zanimivo je, da je vezni člen prav ljubljanski Američan, ustvarjalec, ki se ukvarja s celo vrsto raznolikih glasbenih slogov od Amerike, preko Evrope do Afrike. In to ne kot nekakšen folklorističen zbiralec ali etnomuzikolog, temveč tako, kot se dogajajo žive kulture. Spontano, čeprav načrtno. Istomišljeniki v različnih kulturah izražajo iste občečloveške vsebine, od ljubezni, strahu in upanja, preko veselja in žalosti do jeze in upora, tudi zaba-ve. Spomnimo se, ko sta Chris Eckman in Carla Torgerson pred sedaj že mnogimi leti kot Chris & Carla sodelovala z grškimi glasbeniki. Eckmanovo sodelovanje s slovenskimi in hrvaškimi glasbeniki je dobro znano, zato ga sedaj sploh ne bom posebej izpostavljal. Produciral je tudi omenjani album Adagh skupine Tamikrest, ga miksal v ljubljanskem studiu Zuma, za povrh pa sta s Hugom Raceom dodala tolkala, orgle in slide kitare v par pesmih na tistem albumu. Člani te zasedbe pa sodelujejo na albumu BKO.
Na pričujoči plošči BKO so pesmi Chrisa Eckmana, Huga Racea in Chrisa Brokawa v izvedbah vseh vpletenih, torej te trojice in tuareških glasbenikov iz zasedbe Tamikrest. Za povrh je tu tudi veličastni simbolni primer zlitja različnih kultur v izvedbi pesmi Loua Reeda in zasedbe Velvet Underground All Tomorrow Parties, ki smo jo slišali že v nešteto različicah, a tokrat deluje spet tako sveže in presenetljivo, kot da jo sli-šimo prvič. To pesem so člani zasedb Dirt Music in Tamikrest igrali že v puščavi na festivalu leta 2008, ko so se tri dni družili, Chris Eckman pa pravi, da je tisti čas preživel kot v sanjah. Dreamtime, bi mogoče rekli avstralski staroselci. Ni odveč omeniti, da so se člani skupine Tamikrest v puščavi leta 2008 spontano vključili v izvajanje pesmi All Tomorrow Parti-es, ko jo je Chris Brokaw začel igrati, čeprav pesmi pred tem niso nikoli slišali. To spontanost so na srečo uspeli poustva-riti tudi leto kasneje v studiu Bogolan v Bamaku. Svoj glas v tej izvedbi je dodala znana Fadimata Walet Oumar iz tuareške skupine Tartit. Njen glas slišimo še v pesmi Desert Wind. V uvodni pesmi Black Gravity pa se je recimo vodja zasedbe Tami-krest, pisec pesmi, pevec in kitarist Ousmane Ag Mossa na sne-manjih spontano vključil s petjem v tamašeškem jeziku. Omenje-na pesem vsebuje del Ousmanove pesmi Imidiwan, kar - verjetno ne po naključju - pomeni »prijatelji«. Na snemanjih sta sode-lovala še glasbenika iz zasedbe Toumani Diabate's Symmetric Orchestra, ki ju lahko slišimo v instrumentalni skladbi Niger Sundown, ki se vrti v ozadju tega govorjenja. Legendarni kita-rist Lobi Traore pa igra v zaključni pesmi Bring It Home.
Naj kot zanimivost omenim, da je na priloženem DVD-ju z doku-mentarnim filmom o omenjenih druženjih in snemanjih ob par video posnetkih nekaterih pesmi nastalo še nekaj audio zapi-sov. Med njimi tudi in prav pesmi Ain't No Grave, ameriškega tradicionalnega napeva, ki je dal naslov zadnjemu albumu Johnnyja Casha, v katerega nas Casheva izvedba tudi uvede.
Gre za čarobno zlitje zvokov, kultur in pomenov, strast, pre-danost in navdušenje. Čudovit album. Prav tako čudovito pa je, da bomo lahko te pesmi in pesmi z albuma Adagh skupine Tami-krest slišali tudi v živo v ustreznem okolju Križank v okviru letošnje Druge godbe.
pripravil Milko Poštrak
Komentarji
komentiraj >>