Z mednarodnim praznikom dela se je na nasprotni strani šengenske utrdbe začel krasni socialistični maj, ki ga zaznamuje tretja edicija subverzivnega filmskega festivala. Če se je prvi festival izpred dveh let posvečal revoluciji 68 in lanskoletni kitajski kulturni revoluciji, pa letošnji zaključuje trilogijo »o političnih in umetniških revolucijah, ki so obeležile 20. stoletje«, z - glede na trenutno globalno in lokalno dogajanje - več kot primernim naslovnim označevalcem, socializmom.
Zastavek organizatorjev je namreč jasen. V krizi neoliberalnega kapitalizma je v kontekstu Rosine alternative Socializem ali barbarstvo? nujno ponovno ovrednotenje in soočenje s sistemskimi napakami preteklih in še vedno aktulanih 'realnih socializmov'. V želji po prevetritvi dominantnih ideoloških okvirov, ki s statistikami žrtev socialističnih sistemov v končni instanci izenačujejo socializem z nacizmom in fašizmom, so se organizatorji odločili predstaviti in med seboj soočiti poglede socialistov, komunistov in marksistov glede možnih alternativ v prihodnosti.
V preteklem tednu smo tako lahko prisostvovali predavanjem, videokonferencam in panelnim diskusijam, v katerih so gostje z različnih vetrov spregovorili o socializmu. Pri tem ni šlo za vnaprejšnje zagovarjanje in reševanje socializma, ampak bolj za to, kako znova misliti socializem in komunizem. Pri preizpraševanju alternativ obstoječemu neoliberalnemu kapitalizmu, ki nam s trdno vztrajnostjo servira nemožnost radikalnih sprememb, je glavno sporočilo festivala, da je radikalno lahko prav mišljenje samo.
Na festivalu, ki je v preteklih letih predavanja še uspel vtkati med filmske projekcije, letos pa je bil zalogaj tako velik, da je teoretsko-diskusijskemu delu pripadel cel teden, je tako konstantno odmeval moto organizatorjev: »Tko ne želi govoriti o socijalizmu, neka šuti o komunizmu.« Vsekakor drzno. Žal je bilo le obiskovalcem, ki so za udeležbo na predavanjih o socializmu morali plačati vstopnino in so ta pojav pred udeleženci izpostavili kot svojevrsten paradoks subverzije.
Zdaj že stalni gost festivala in letos s Srećkom Horvatom kodirektor konference, Slavoj Žižek, je na uvodnem predavanju o nostalgiji po samoupravljanju v Jugoslaviji zasledoval svojo poznano tezo o nostalgiji kot idealizirani podobi preteklosti na eni strani in pravi revolucionarni drži, ki s spreminjanjem pogojev mogočega naredi nemogoče za mogoče na drugi strani. Za razumevanje realnih socializmov in njihovega neuspeha ter reaktualizacijo komunizma je tako bistveno poznavanje takratnih in trenutnih družbenih antagonizmov.
Slednji se po Žižkovem mnenju premeščajo iz klasične borbe med delavci in kapitalisti na področja, ki jih je Marx umestil v domeno podružbene proizvodnje. Pojem intelektualnega lastništva ali pa nekakšno rentništvo nafte, ki se ga gremo danes, sta Marxu absolutno tuja in kažeta na integrirajočo moč kapitalizma. Pravo vprašanje je tako, kako se zoperstaviti obstoječemu dinamičnemu kapitalizmu, ki sicer vse vsrka vase, a hkrati proizvaja nove oblike apartheida, potrošniško osnovane ekološke probleme itd.
Glede na vsesplošno prilagodljivost, ki načeloma tudi vleče kapitalizem iz njegovih kriz, pa gredo današnji trendi v smeri preoblikovanja neoliberalnega kapitalizma v nekakšen tehnokratski fundamentalizem, v katerem se bo izgubila tudi demokracija. Zato je za Žižka edina alternativa, ki lahko reši to, kar je znotraj liberalnega projekta vredno rešiti, lahko le radikalna levica. Natančneje, prihodnost po Žižku ne bo v komunizmu, kot smo ga poznali, niti v socialni demokraciji ali pa trockistični veri v direktno demokracijo. Sodobni proletariat je -kot rečeno- daleč od Marxovega in terja novo definicijo eksploatiranih.
Podobno mnenje glede mrtvosti neoliberalne epohe je izrazil tudi pri nas nedavno gostujoči egiptovski ekonomist Samir Amin. Napram še večji destruktivnosti do življenja in ljudi, ki bi znala ponovno zagnati krizno škripajoča kapitalistična kolesa, je Amin postavil revolucionarne pomike z vzpostavitvijo 5. internacionale kot edinega možnega programa za alternativo obstoječemu redu.
V žgoči debati na sredinem panelu se je razvnela tudi debata o Evropski uniji, ki je odlično ponazorila razlike v razumevanju zgodovinskih sprememb med udeleženci. Žižek je tako za razliko od Amina zagovarjal politiko subverzije Unije od znotraj in transnacionalno, kar se je sicer do sedaj vedno izkazalo kot boj na spolzkem terenu. Nasprotno pa je Amin poudarjal suverenost držav zunaj Evropske unije in večjo možnost za boj proti oligarhizmu evropskih velikanov ob ponovni izgradnji skupne platforme na novih delavsko internacionalnih temeljih.
Ne glede na polemiko omenjenih pa se je večina sogovornikov uspela zediniti, da ime komunizem kot beseda še najbolj ustreza programu za prihodnost. Preprosto zato, ker vpliva na resničnost, predstavlja grozo in obljublja vizijo.
Borba kot umetnost v smislu Leninove definicije revolucije kot umetnosti je bila izhodiščna točka za razpravo o pomenu umetnosti za revolucijo. Namesto prevpraševanja umetnosti kot zasebnega ugodja je predavatelje zanimala predvsem umetnost kot politika kolektivne izkušnje. Pri redefiniciji ideje komunizma so se diskutanti spraševali o današnji sedanjosti in zgodovinskih izkušnjah socializma in komunizma. Pogled v preteklost torej ni dovolj, potrebno se je spraševati o naših pogojih, na podlagi katerih se oziramo v zgodovino, ki je nikoli končan proces. Radikalna demarkacija jugonostalgije in mišljenje partizanske umetnosti sta dva zgleda za umetniško revolucioniranje politike, ki premakne meje mogočega.
Teden vročih polemik je pravzaprav zasenčil začetek izjemno bogatega filmskega programa, ki zajema več sklopov in bo trajal vse do dneva nekdanjega praznika mladosti. V prihodnjih dneh lahko tako še vedno ujamete nekatere filme iz retrospektive jugoslovanskega filma v izboru italijanskega kritika in filmskega zgodovinarja Sergia Grmek Germania; filme vzhodnoevropskega filma šestdesetih v izboru hrvaškega filmskega kritika Tomislava Kurelca ali pa projekcije sodobnih latinskoameriških filmov, filmov zagrebške šole animiranega filma ter retrospektive brazilskega filmarja Glaubera Roche.
Izpostavimo še filmsko-teoretski simpozij »Jugoslovanski filmski primer«, na katerem bodo sodelovali še živeči filmski ustvarjalci jugoslovanskega filma. Tridnevne panelne diskusije med 20. in 22. majem pa bodo spremljala tudi predavanja Nevene Daković, Lordana Zafranoviča in Pavla Levija. Ob vsem povedanem je tako skok v Zagreb prej nuja kot izbira.
Med nujami subverzij sta permutirala Barbara in Dare.
Komentarji
komentiraj >>