Katalin Varga je eden tistih filmov, o katerih slišimo ali preberemo kaj dobrega in gremo potem takoj na net po piratsko kopijo. Le da potem ko jo najdemo, leži na disku, ker nikoli nismo prave volje in na vrsto prej pride kaj bolj »za ziher« dobrega. »Kakšna krivica!« Film sicer danes prihaja na platno Kinodvora, zato si ga boste lahko ogledali povsem čistih rok. A velja naj isto opozorilo. Dajte mu prednost pred čimer koli drugim, kar bi vas v trenutku odločitve utegnilo bolj zanimati.
V uvodnem prizoru policija sredi noči trka na vrata. »Slišali smo, da se pri vas skriva Katalin Varga ... A da je ni? ... Potem pa najbrž ni noben problem, če tudi sami preverimo?« Ok, nekaj je takoj jasno. Nekaj je narobe. In Katalin ni najbolj navadna punca. Morda je tudi z njo kaj narobe? A tile policisti so gotovo kakšne barabe in jo lovijo obdolženo po krivem. So to na vratih sploh policisti? Hm, prva minuta še ni mimo pa smo že izgubljeni, napeti in prestrašeni. Pa nikjer nobenega kričanja, nobenega nasilja. Tako kot pri Kafki …
Zatem smo nekje drugje. In enkrat drugič. In od Katalinine prijateljice izvemo, da Katalinin mož ve. »Ej, kaj ve?« Zdaj vedo Katalin, njena kolegica in njen mož. Mi pa še vedno nič ... Aha, njen mož Szigmond [Žigmond] je izvedel, da njegov sin v resnici ni njegov sin, njegova žena pa da je kurba, ki so jo pred desetimi leti posilili. Jasno, kurba. In jasno je še nekaj. Szigmond jo še zadnjič objame in s sinom vred nažene od doma.
Katalin se z mobitelom v žepu povzpne na voz z vpreženim konjičem in se z malim odpravi na pot. Bojda k stari mami, ki je bolna in tik pred svojim koncem. V prizorih njunega popotovanja lahko malenkost zadihamo. V njih se izrisuje tipičnost podeželja, kjer se pasejo ovce in krave s svojimi donečimi zvonci; podeželja, v katerem pa je čutiti nekaj slovenskega in nekaj bergmanovskega. Tistega podeželja, kjer je življenje najbolj pristno, pa zato nič manj ne skopari z bolečino in grdobijami. Je bolj pristno res manj podlo? Hobbes ali Rouseau?
Kravji zvonec in ovčje blejanje nista posebej milozvočna. In že v Kekcu nista bila glavna pri ustvarjanju sproščenega vzdušja. Tudi pri Katalin Varga sta nekaj, kar bi radi nekako otresli s svojega hrbta. A pravo temo nad nas zgrinja atmosferska, globoko doneča in utesnjujoča glasba. Ko ta zvočni primež spremlja neme kadre, ki s počasnim izginjanjem ostrine glavno protagonistko maličijo do nerazpoznavnosti, je tesno pri srcu in stene so vse bliže druga drugi. Pravzaprav nikoli nimamo časa zares zadihati, tu je vselej še nekaj kubrickovskega ali wellesovskega vseprisotnega in brezobličnega zla.
Katalin Varga lahko gledamo samo na en način, in sicer tako, da nam je ob njem totalno neprijetno in težko. Pravzaprav gre za uro in pol trajajoči napad tesnobe, ki pa ga scenarist in režiser Peter Strickland nad nami z minimalnimi sredstvi izvaja tako čvrsto in nepopustljivo, da mu moramo samo čestitati in ga prositi za »še«. Morda ne takoj, vsekakor pa še kdaj. Oziroma kot bi rekla Herta Müller: »V umetnosti je lepo le, kar hkrati tudi boli. Kar je lepo in ne boli, je kič.«
Z minimalnimi sredstvi pa je Peter Strickland ta film, svoj celovečerni prvenec, tudi realiziral. Brez domače pomoči je iz Anglije odšel v tiste zakotne rovte Romunije, kjer govorijo madžarsko, in z dediščino, ki jo je prejel po stričevi smrti, posnel Katalin. Ustvaril je svoj košček boleče umetnosti, nato pa se vrnil v službo učitelja angleščine. Da se le še kdaj vrne za kamero!
Apaurine je med filmom žvečil Martin.
Komentarji
komentiraj >>