Pri založbi Krt je izšla knjiga »Za 100 evrov na mesec«, ki je bila javnosti predstavljena ta ponedeljek v Kino Šiški. V dvorani Komuna so za udeležence porabili skoraj vsa razpoložljiva sedala, kar priča o tem, da je naslov tega knjižnega prvenca ustrezno padel v ušesa. V dve uri trajajočem pogovoru, v katerem so poleg avtorja Vasje Badaliča sodelovali še Mladen Dolar, Marta Gregorčič in Igor Pribac v vlogi povezovalca, se je pokazalo, da imamo opraviti z delom, ki v tovrstni strokovni literaturi nima resnejših predhodnikov. To dejstvo bi lahko ob tekoči poplavi strokovnega mletja o kapitalizmu označili za presenetljivo, vendar se temu ne gre čuditi iz vsaj dveh razlogov.
Vasja Badalič nam je ponudil v branje povsem netipično delo, ki se ne more več pojaviti znotraj vse bolj mrtvih akademij in univerz, ki zmorejo le še štancanje uporabne vednosti. Kot drugo je to delo zanikanje foteljaške akademske pozicije, ki se zadovolji zgolj z dometom svojega pisarniškega okolja. Avtor je z dobro mero poguma in na lastne stroške prepotoval številne države tretjega sveta in nam s posredovanjem lastnega izkustva odprl doslej izredno megleno ali kar nevidno perspektivo, kako izgleda proizvodni sistem globalnega kapitalizma. Saj smo morda nekako slutili, vendar gre v tem primeru za soočenje z zadevo, po katerem je preprosto nemogoče reči »to se mene ne tiče«. Vsi smo tako ali drugače del te verige in posledično soodgovorni, da zadeve globalnega kapitalizma začnemo resno misliti.
Delo se osredotoča na razmere v tako imenovanih izvozno-predelovalnih conah, kjer se danes vrši večina svetovne manualne proizvodnje. Opisi razmer nakazujejo, da se je del človeštva vrnil v razmere, ki so morda še hujše od tistih, ki jih je videl Engles, ko je opisoval položaj delavskega razreda v Angliji v 19. stoletju. Zgodbe iz cone, ki se razprostirajo od držav Srednje Amerike do Azije, nam jasno povedo, da je glavni sovražnik postkapitalizma postala Država in njene regulacije trga ter varnostni mehanizmi, ki so zagotavljali pravice državljanom.
Korporacije vidijo cone kot osvobojena, razdržavljena območja, kjer imajo glavno besedo pravila korporacijske proizvodnje. Vendar to ni le simptom tretjega sveta! Razdržavljanje držav se je predhodno zgodilo v prvem svetu in vsi voditelji od našega lepega Pahorja do Obame zdaj obupano iščejo izgubljene regulativne mehanizme države, ki jih je mehko in neslišno pojedla globalna družba neskončnega proizvajanja.
Avtor označi suspenz zakonov v conah in oblike fantomskih in virtualnih korporacij kot novonastajajočo obliko neformalne ekonomije, ki skuša ubežati izpod pravil, ki omejujejo formalno ekonomijo. To gre brati ravno v smeri, da so sodobne oblike postkapitalizma naravnost podivjale v smer absolutne svobode. »Borimo se za svobodni svet in svobodno družbo,« so ključne besede sodobnega gospostva, ki jih mehko polagajo v naša ušesa.
To kar je opozarjala že Hannah Arendt [Hana Arent], ko je brala Karla Marxa, je preprosto dejstvo, da so neskončne množice v logiki družbenega razumljene le po njihovi koristnosti za proizvodni sistem. Posledično so postali ljudje kot enkratna bitja v zasedanju družbenih vlog zamenljivi in - še huje - odvečni. To, kar se danes vrši v conah in zadeva vedno širše populacije, je degradacija človeka na družbeno vegetacijo oziroma bitje proizvajanja brez nikakršnih političnih pravic. Avtor to dobro predstavi, saj je ena od ključnih konkurenčnih prednosti con dejstvo, da so v njih sindikati absolutno prepovedani.
Cone kot jih opisuje Badalič so dovršitev procesa, ki se je začel na tako imenovanem razvitem Zahodu. Avtor skuša to predstaviti v luči Foucaultovega [fukojevega] disciplinskega mehanizma, ki iz ljudi proizvaja krotka in ubogljiva bitja, ki se znajo zgolj obnašati. Drugače rečeno: gre za izničenje človeka kot politične živali in inštalacijo proizvajajočega družbenega bitja, ki tako kot angel nima več jajc, da bi si upal in zmogel zoperstaviti svetim kravam. Drugače si ni moč pojasniti, kako smo lahko ena od najbolj tehnološko razvitih družb, ki vsak dan vse bolj napreduje v vsakem pogledu, političnih pravic pa je vse manj.
Vasja Badalič nam je v svojem prvencu navrgel dovolj do sedaj pretežno skritega materiala, ki nam nalaga nalogo, da ponovno premislimo fenomen sodobnega kapitalizma. Njegova analiza izvozno-predelovalnih con nam spotoma odpira ključne točke sodobnih oblik gospostva od fiktivnih korporacij, mobilnega kapitala in družbe znanja, do konca politike in držav, po katerih moramo dobro premisliti, ali imamo še opravka z dobrim starim kapitalizmom in revolucijo kot odgovorom nanj. Avtorjeva namera, ki je bila posebej poudarjena na okrogli mizi, pa ni doseganje nemogočega, temveč odgovornost vseh nas, da začnemo o vprašanjih ekonomije razsojati na političen način kot odgovorni politični posamezniki.
V tej perspektivi postane vprašanje 100 ali 200, 300 ali 400 evrov na mesec povsem irelevantno. Relevantno postane vprašanje o omejevanju neskončne in svetuničujoče proizvodnje. Gre za obrambo politične pozicije, ki zahteva, da proizvajajoče delo preneha biti edini možni smisel človekove eksistence. Morda gre za tisti najbolj utopičen in obenem spregledani del Marxa, ki ni osvoboditev dela, temveč njegova ukinitev. Od tu dalje lahko sanjarite ali - bolje - mozgate sami.
Za občestvo vseh spolov spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >> Re: VASJA BADALIČ: ZA 100 EVROV NA MESEC
Jaz-delo [14/05/2010]
Hvala Igor B. za prispevek
odgovori >>