Pa jo imamo, občo narodovo veselico. Trajala bo do nedelje 6. Junija. Pognani so vrtiljaki, drsalnice, vrsta drugih zabaviščnih naprav, a največ adrenalina bodo udeleženci preizkušali na vleki vrvi in ruski ruleti. Nagrada za zmagovalca, politično preživetje.

Merjenje moči bo neizprosno. Za najboljše štartne pozicije se tekmeci že ruvajo in nekateri ne izbirajo sredstev. Komolci letijo vsepovprek. Hvala Bogu zaenkrat le besedni. So pa težki. Bili bi naj, zaradi nerešenega problema z mejo s sosedo, v vojnem stanju, pod okupacijo, oni, ki bi radi spor rešili s pomočjo sodstva pa kolaboranti z okupatorjem. Predali naj bi mu morje, pomorski status domovine in s tem vso substanco nacionalnega obstoja.

Tisti, ki se raje zabavamo drugače, nekoliko bolj varno in sproščeno, ki raje hodimo v kino in na koncerte, se gladiatorskih predstav praviloma izogibamo, a to nam tokrat ni omogočeno. Politične stranke, leve in desne, so nas pahnile v to areno in se bo treba merit, vsak z vsakim, ker bosta izplena zadnjega dne, zmaga in poraz, vplivala tako ali drugače na vsakogar od nas. Preklinjam ideatorje te zabave, a prevzemam svojo vlogo.

Sporazumu o arbitraži torej, palec gor ali dol? Za ali proti?

Da ne bi spravljal v zadrego uredništva Radia Študent, ker v referendumskih kampanjah veljajo neka pravila in če se nanjo nisi priglasil ne smeš navijat za eno ali drugo opcijo, se bom omejil na ilustracijo, kolikor mogoče, objektivno in plastično, učinkov, posledic ene in druge izbire.

Ali smem? Kot nekdo, ki ob meji, za katero se prepiramo, živi od rojstva in se z njenimi zabavnimi ter jokavimi zgodbami poklicno ukvarja že 20 let, morda najdlje od vseh slovenskih politikov, naj mi bo dovoljeno, ok?

Tako torej. Če bo sporazum potrjen, bo končno postal veljaven. Strani bosta imenovali arbitre, pet, sicer, če soglasja ne bo, bo to storil predsednik Mednarodnega sodišča OZN, s sedežem v Haagu, iz seznama eminentnih pravnikov, ki ga sestavlja Evropska unija. Spisali bosta vsaka svoj zagovor v obliki memoranduma dokazil o svojem prav in prepustili tem petim gospodom odločanje. Odločali bodo o spornih točkah meje na kopnem – 7% cca od 670 kilometrov, kolikor je celotna meja dolga - ter o poteku razmejitve na morju in obenem o režimih plovbe in druge uporabe morskih pasov, ki bodo pri tem nastali. Sporazum nalaga arbitrom, da ob uporabi določil mednarodnega prava, ne pozabijo na načeli pravičnosti in dobrega sosedstva ter še posebej iznajdejo formulo stika Slovenije z mednarodnimi vodami Jadrana.

In kakšna utegne biti njihova odločitev, njihova sodba, ki bo kakršna koli že, dokončna? O tem lahko le ugibamo, ker pa v večini podobnih primerov so se iskali in določali kompromisi, lahko kompromis pričakujemo z veliko verjetnostjo tudi tokrat. Pomembno vodilo k temu bo zagotovo nesrečni sporazum »Drnovšek-Račan« iz leta 2001, ki ga res Hrvaška ni hotela sprejeti, a je skorajda matematično zarisoval mejo sredi pričakovanj ene in druge strani. Zaliv na štiri petine in petino v korist Slovenije ter nek »dimnik«, ki je preko hrvaškega morja dovažal mednarodne vode do slovenskih, tam na višini Savudrije. Krovni dokaz, da je taka rešitev možna.

Lahko smo tudi črnogledi, pesimisti, katastrofični, preroki vsega zla. Gotovo pa je nekaj. Da slabše od tega kar Slovenija danes dejansko ima, poudarjam DEJANSKO, FAKTIČNO, ne to kar ima na svojih papirjih in v srcih, če hočemo, svojega naroda, ne more biti, sicer se vsega tega cirkusa ne bi šli. Še najmanj Evropa.

V vsakem primeru bo končno jasno in mednarodno potrjeno do kod sega naše ozemlje na kopnem in na morju in od kod hrvaško.

In vedeli bomo končno tudi kako s koriščenjem širšega prostora in drugih prednosti bolj prožnega pretoka ljudi, blaga in storitev, ki jih ponuja že osiveli SOPS – sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju – ter kako z varovanjem morja in obalnega pasu tudi tam, kjer varovanja danes ni. Primer: južni predel krajinskega parka Sečoveljskih solin, onstran Dragonje, kjer se razraščajo črne gradnje in jih nobena oblast ne preprečuje, hrvaška, ker si ne upa, da v Ljubljani ne bi spet nergali in repetirali s protestnimi notami, slovenska ker tam fizično ne more.

Pa poglejmo, kaj se zgodi, če sporazum pade. Ja, arbitraže, kot je dogovorjena, ne bo. Vrnili se bomo na izhodišče, na nikakršen dogovor, oziroma na tisto, kar sta se vladi dogovorili na Brionih leta 2005, češ da velja stanje z dne 25. Junij 1991, ki pa ga vsaka stran razume in tolmači po svoje in ki zavoljo tega, spora ne odpravlja, obratno. Tudi načelni Janša-Sanaderjev dogovor z Bleda 2007, da naj bi šli na Haaško sodišče, je umrl, ko ga je ex aequo et bono umoril. In, ne pozabimo, nanj je Hrvaška še najbolj stavila in vztrajala.

Na meji bo ostalo torej tako kot je, nedorečeno, zmedeno, naši ribiči se bodo še naprej držali le svoje varne polovice piranskega zaliva, enako pomorska policija. No, morda bo kdaj potegnila do Savudrijskega rta, gotovo pa ne do točke 5, kjer trdimo da se naše teritorialne vode stikajo z mednarodnimi. Gospod Joras bo ostal na ozemlju s katerim upravlja Hrvaška in občasno uprizarjal komedije in akrobacije. V odnosih med državama pa se bodo znova odprle in dodatno vnele stare rane, ki so jih nasmeški, objemi in poljubčki med Pahorjem in gospo Kosor ter predvsem njun podpis arbitražnega sporazuma v precejšnji meri zacelili. Tudi Evropska unija, ki je zelo angažirano delala na tem sporazumu, ga inicirala, usmerjala, blagoslovila, bo odrinjena stran. Ugibajmo komu bodo šle njene simpatije? Profitirali pa bodo mediji, ki bodo ohranili pomembno zgodbo s katero nadalje polniti svoje strani in minutaže.

O vsem tem bomo odločali na zaključni žurki 6. Junija. Tisti, ki mu status quo, torej obstoječe stanje ustreza in se ne boji malo prej opisanih posledic, naj glasuje PROTI, tisti pa, ki bi se mejnega spora s Hrvaško raje rešil in vlado napotil k drugim aktualnih problemom domače in obče družbe, naj obkroži ZA.

Sam se tega referenduma, kot sem dejal, ne veselim in sem jezen na predsednika vlade, da ga je predlagal, a še najmanj ne mislim, da se ga nebi udeležil. Šel bom in glasoval. Kako, že veste!

Na Terminalu se je znašel Aurelio Juri.