Cage: Ten quicksteps



Današnji Zajtrk Avantgarde predstavlja modelčka, ki bi ga bilo treba predstaviti že prej. Ali pa ne. Vse pride ob svojem času; če bi levinasovsko označili življenje, bi lahko pavšalno govorili o biti-k-smrti, ob tem pa analoško rekli današnjim 10 minutam avantgardnega kar bit-h-kejdžu, Johnu Cageu,; itak.

Poslušani posnetek se imenuje A dip in the lake in predstavlja njegovo realizacijo med leti 2001 in 2003, ko sta Robert Pleshner in Rob Anderson po najdenih skicah za delo to zadevo posnela, kakor si je zadevo zamislil John Cage.

V bistvu gre za označitev 427 lokacij v določenem kraju, kjer naj bi se posnelo zvok. Cage pravi, da je zvok itak povsod, le videti ga moramo in tako sta Pleshner in Anderson v dveh letih prehodila teh 427 lokacij in zmontažirala posnetke skupaj. Ker ni bila dolžina nikjer opredeljena, sta se odločila, da naj o tem odločajo algoritmi, ki so predstavljali kejdževe takozvane chance operations, le z omejitvijo, da morajo biti posamezni posnetki krajši od štirih minut. Preko prej omenjenih chance operejšnov je narejena tudi celotna mapa lokacij. Kar poslušamo danes, je prvi izmed petih delov celotne kompozicije, imenovam Ten Quicksteps. Poleg tega posnetka imamo še Waltzes 1-31, Waltzes 32-61, še Marches 1-28 in Marches 29-56. Vse skupaj traja 2 uri pa 20 minut.

Cage se kajpak naslanja na vzhodno zen filozofijo minimalistične misli, ali raje tiste misli zunaj osnovne ideje misli sploh. Krilatica manj je več je iz tam, a je sedaj že preveč izrabljena, da bi delovala v svojem prvotnem pomenu besede, zgubi se namreč njena izčiščenost, čeprav je v njej še osnovni naboj, ki jo drži pri življenju predvsem v vseh teh njuejdževskih izumih. Obenem pa je itak najteže vzpostavljati mejo med néčim resničnim in néčim, ki to ni.

Za konec pa pesem, ki spominja na problematično Jesihovo iz let študentskih uporov v Ljubljani. Gre pa takole:

kaj njuejdž
kaj džon kejdž