Četrtek, 20. 5. 2010
J.J.Adlešič
Danes obravnavamo na videz skromno knjižico velikih ambicij. Izšel je prvi izmed treh delov monografije, ki poimensko raziskuje ta provincialni stik z veliko zgodovino, Soško fronto. A da bi bolje razumeli delo, moramo pobrskati po avtorju. Igor Grdina je profesor slovenistike na FF, izključeni član društva slovenskih zgodovinarjev in občasen operni libretist. Zdaj pa kritično pretresimo vire.
Prvič, Grdinova pripadnost jezikoslovski stroki skozi tekst pronica, sije in se prepleta. Krilatice in novoskovanke se kar preočitno prerivajo za pozornost, kar je nekaj, česar gotovo ne najdete v mainstreamu, v togem pozitivizmu Petra Štiha ali celo v družabno-državni kronistiki Jožeta Pirjevca. Najbolj očitna posledica uporabe tega jezika rož je pripisovanje mnenjskih označevalcev zgodovinskim pojavom: neka disciplina antropozofije je tako vedno opisana kot mračna, Avstro-Ogrska pa je neizogibno polimperij.
Na tej točki je potrebna beseda o snovi. Prvi del serije je zgolj uvod v delo, ki bo v prihodnosti zagotovo zaobjelo cel kup taktičnih podatkov, opisov strateškega mikroupravljanja in usodnih depeš z bojnih črt. A v tej izdaji smo priča diplomatski dvorni operi konca stare Evrope, holistični študiji človeka fin de siecla v njegovem naravnem zgodovinskem okolju. Glede na avtorjevo prejšnje delo ni nič čudnega, da so viri v glavnem memoaristični, da poudarek leži na opisih posameznih akterjev in da je uporabljeno celo bogastvo anekdotalnega pripovedništva od Josepha Rotha do Jeana Jauresa.
Grdinovo prejšnje delo se je v veliki meri posvečalo zlati dobi slovenskega meščanstva od leta 1860 do nastanka države SHS, kar obarva tudi pričujočo študijo o Soški fronti. Kot moralni arbitri poudarjene nerazsodnosti in arogance avstro-ogrskega vojaškega plemstva nastopajo kranjski deželni politiki: veliki konfidant vojaških vrhov Fran Šuklje, bizantinec Ivan Tavčar, konzervativni rustikalec in deželni glavar Šuštaršič.
Poleg dnevnikov naših strankarskih prvakov pa avtor brska tudi po spominih avstrijskih politikantskih generalov, kar njegovemu zgodovinopisju, ki se sicer ogiba determinizma, daje določeno prediktivno moč. Zaradi nacionalno-patetičnega naboja narative, ki se za moralno sredico zanaša na sočasne slovenske vire, sem sprva navdušeno mislil, da gre za diskreten opis padca Avstro-Ogrske monarhije. Razčlenjevanje delovanja tiho tlečega državnega prezira do lastnih slovanskih državljanov je namreč upravičeno popularna tema med slovenskimi zgodovinarji.
A čeprav je na to mamljivo pot nemalo namigov, vseeno beremo zgodovino človeške neumnosti, historiografsko obravnavo podatkov s poudarjenimi literarnimi sredstvi. Grdina je vernik v pomembnost individualnega človeškega ukrepanja in ne pristaja na kako čudovito novo narativo o neizogibnosti svetovne vojne kot, recimo, posledici delovanja določene faze kapitalizma.
Ker knjiga vključuje množico pričevanj in digresij, ker ne ubere mesijansko-teoretskega pristopa in ker na neopaznem nivoju narativo prepleta literarne karakterizacije, jo priporočam mlajšim bralcem zgodovine, če si že želijo težek kos pogače. Pa ne, da bi avtorjevo vrednost omalovaževal, nasprotno, knjiga se mi zdi dovolj zanimivo, razgibano in enciklopedično branje, da bi znala v mlajših rodovih vzbuditi zanimanje za resno zgodovinopisje.
Srčno jo priporočam tudi malo starejšim. Izdaja slovenske monografije, ki bi združevala nadregionalen razpon, sočno berljivost in celo neko mero zagnanosti, je le redkost. Se že veselim recenziranja preostalih dveh delov.
Na Soči je bil Jan Adlešič
Komentarji
komentiraj >>