PROJECT TRANSMIT, 20. 5. 2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana

* O tem, da 'v mestu nekaj dogaja', je poleg sredinih obscenih demonstracij pričala tudi glasbena ponudba četrtkovega večera, ki je marsikaterega glasbenega uživača postavila v precep z vprašanjem, kje preživeti ta večer, kaj privoščiti svojim vzburjenim uhljem in nenazadnje, s čim potešiti vznik nenadnih skomin po družabnih glasbeno-koncertnih doživetjih vpričo vseh napovedanih dogodkov. Čeravno je kazalo, da je izbira izključojoča, vsaj kar se tiče plitvih in zapovrh luknjastih žepov, pa ni bilo nujno tako v oziru sosledja dogodkovne ponudbe, ki je ciljala na hedonistične vzgibe glasbenih sladokuscev.

Medtem ko je bila napetost po različnih ljubljanskih prizoriščih že blizu fazam zadovoljênega pojenjanja, se je na južnem delu Mesta Metelkove, natančneje pred Klubom Gromka, dušna želja lahko zaenkrat gasila zgolj s hladnim pivom. Obetajoči se dogodek Defonijske serialke se je v teh izrednih okoliščinah namreč prilagodil razprtosti dogajanja, tako da nas je skupaj z vsemi porednimi Pepelkami vabil v svoje nedrje tam okrog romantičnega trenutka nagiba četrtkove noči v petkovo jutro.
Marsikateri še ne potešeni negodovalec bi znal imeti kakšne godrnjave pripombe glede dotičnega defoničnega tempiranja, ampak v oziru dnevne specialitete, ki sliši na ime Project Transmit, je šlo za velikodušno organizacijsko odločitev, ki je hotela ustreči potencialnemu 'zvedavemu občinstvu' širših muzičnih apetitov.

Project Transmit v sestavi štirih odličnih glasbenikov s sodobne jazzerske scene je namreč rokerski projekt bobnarsko-tolkalskega guruja Tonyja Bucka, ki ga prepoznamo kot člana avstralske eksperimentalno jazzerske zasedbe, znane po svojih vzdržljivih improvizacijskih kompizicijah - The Necks. Firbčnost do dotičnega projekta spodbuja predvsem dejstvo, da lahko tokrat Tonyja Bucka doživimo v povsem drugi perspektivi. V pričujoči zasedbi, ki ji pristoji ne toliko ugleden klubski ambient alternativne scene, se namreč predstavi kot kitarist, ki ima za hrbtom sicer še zmeraj postavljen svoj bobnarski set, medtem ko vlogo bobnarja prepusti sicer tudi odličnemu muzičarju Brendanu Doughertyju. Rockerski pridevnik projekta Transmit dalje upraviči James Welburn na zguljeni in suvereno opasani basovski kitari ter nenazadnje še odlična pianistka Magda Mayas, ki poskrbi za odbite melodične vložke z orglami in električnim klavirjem. Slednjo smo skupaj z Buckom lahko ujeli na lanskem Mestu žensk, ko sta se predstavila z improvizacijskim koncertom za bolj izbirčna ušesa. Tej skopi predstavitvi bi sicer lahko še marsikaj dodali, ampak morda ob kakšni drugi priložnosti.

Če se vrnemo k samemu koncertu pozne četrtkove noči oziroma zgodnjega petkovega jutra, naj za začetek pojamramo, da se je, potrpežljivemu čakanju navkljub, pred Klubom Gromka zbrala zgolj peščica radovednežev željnih ekskluzivnega nastopa projekta Transmit, ki je drugače lociran v Berlinu. Čvek in trač pred klubom je na neki točki pretrgal šundrast zvok izza vrat kluba, ki ga je z odra oddajal spopad dveh bobnarskih setov, dopolnjen z odločno basovsko linijo in utrganim zvokom orgel. Zna biti, da je bila tovrstna otvoritev sproščujoča tehnika frontmana Bucka, ki je s kolegi še pred nekaj minutami rahlo naveličano posedal v prazni klubski hali. Kakorkoli že, z naslednjim komadom se je že lotil kitare in koncert je začel uteleševati zvočno podobo znano z lani izdanega prvenca. Simpatična zategnjenost bobnarjevega obraza, ki je odražala dobršno mero osredotočenosti na dokaj kompleksno ritmično strukturo, odločno vzdrževanje masne basovske linije, igrivo orgelsko ustvarjanje melodičnih harmonij in sproščeno nažiganje po električni kitari so dali vedeti, da čakanje ni bilo zaman. Zasedba je, zevajoči praznini pred odrom navkljub, udarno nizala komad za komadom, igrivo posegala v že sproducirano formo komadov in na momente presenetila z improvizacijskimi vložki. Buck se je kar nekajkrat prestavil za bobne in posegel v ritem z dopolnilnimi nažigancijami, ki so ostajale vpete v ritem hard-core-ovskega basiranja.

Čeravno lahko rečemo, da sama zvočna podoba ni predstavljala nič bistveno novega - post-rockovski format pač, pa je bila več kot očitna funkcionalna združba sproščenih glasbenikov, ki so našli priložnost za izživljanje svojih, recimo bolj zasebnih glasbenih teženj, to je tistih, ki ne rabijo referenc nekih vrhunskih kritikov ali pozornosti in odobravanja izbirčnega občinstva, temveč so take kot hočejo biti - iskrene in doživete.

Jazzerji in akademski glasbeniki so se predali nagonom rokerske izraznosti, ki je sicer blizu noiserskim eksploracijam zvoka. Dokaj temačna in preteča predstava se je prebijala vse do zadnje in hkrati prednje vrste radovednežev postavljenih pred šank, kar je sicer na žalost in brez dvoma moralo spodbijati 'feeling' nastopajočih, a jih kljub temu ni uspelo iztiriti iz profesionalnega nastopa. Buck se je, za spremembo od običajne podporne vloge bobnarja in tolkalca, izkazal kot prepričljiv frontman, Magda Mayas, kot sicer odlična improvizatorka zvoka na klavirju pa je dokazala, da se tudi čudaki iz jazzerskih okolij znajo odprtih src prepustiti harmonijam. Po dobri uri nastopa so s priredbo Dylanove pesmi Masters of War sicer skušali uiti z odra, a jih je zbrana peščica navdušencev uspela zvabiti nazaj. Malo pred drugo jutranjo uro so z ironijo zaključili svoj nastop s komadom What I Mean in čeravno smo zbrani enoglasno hoteli še, je ura le narekovala umik. Čeravno je situacija bila nekoliko neusmiljena, pa si je treba priznati, da je šlo za uspešno koncertno predstavo defonične serialke.

Brez zastrtih pogledov na oder se je namesto vas zabavala Martina Dervarič.