Včeraj se je v ljubljanskem Kinodvoru odvrtela premiera filma Triki ali v izvirniku Sztuczki poljskega režiserja Andrzeja Jakimovskega. Njegov tretji film po vrsti je tako kot predhodna dva Zamiži (2003) in Solidarnost (2005) navdušil občinstvo in filmarsko srenjo. Zanj je leta 2007 prejel nagrado združenja evropskih kinematografov v Benetkah, leta 2009 pa je bil poljski kandidat za tujejezičnega oskarja.
Triki prihajajo na evropsko in svetovno kinematografsko prizorišče olajšani za nekdaj klasično etiketo vzhodnega filma, ki mu je pripisovala spiritualno težo in počasnost, kjer je bila znamka za kvaliteto njegova nerazumljivost. Vendar Triki nadaljujejo še eno pregovorno izročilo, predvsem češkega in poljskega filma, ki nas od prvih del Menzla, Formana in Polanskega prepričuje, da je za železno zaveso Vzhod razvil svoj avtentičen smisel za pretanjen in bistroumen humor.
Po dvajsetih uvodnih minutah nam postane jasno, da gre v Trikih za avtorjevo spominsko regresijo, nostalgično pripoved o trikih otroškega odraščanja in videnja sveta. Filmska kulisa perifernega poljskega mesteca izgleda tako kot pred tridesetimi leti, vendar brez sivih odtenkov zime in železne zavese. Zdaj se provincialni proletariat in njegove obledele fasade kopajo v soncu in ostrih kontrastih. Po zatonu božjih in ideoloških žarkov je sončna svetloba temu mestu tudi edina preostala napoved srečnejših časov.
Mesto kot prizorišče pripovedi, ki leži ob železniški progi, je pomenljivo obtičalo v repeticiji svojega vsakdana, tako kot obtičijo in gredo mimo postaje v očeh potujočih. Mimobežnost in trenutna srečanja ter njuna igra naključji so osrednji pripovedni leitmotiv zgodbe, ki je predvsem zgodba o tem, iz česa je zares sestavljena sreča. Osrednji lik zgodbe - šestletni deček Stefek - je posvečen seriji lastnih domiselnih trikov, s katerimi skuša preslepiti srečo, ki venomer potuje mimo njega. Če je mali Leolo Jean-Clauda Lauzona [Žan-Kloda Luzona] sanjal, da bi ubežal norosti, mali Stefek sanja, da bi srečal srečo.
Stefek je prispodoba nemogočega iskanja vzvodov sreče. Zanj bi bila sreča že to, da bi ponovno srečal očeta, ki je davno nazaj zapustil njihovo družino. A kaj, ko se sreče ne da načrtovati, ne kupiti in ne izgraditi. Film se pretanjeno spušča v infantilno domišljijo in brezmejni otroški svet, v katerem zaenkrat ni še nič nemogočega. Filmska kamera sledi njegovim pohajkovanjem in se mestoma preseli vanj kot dečkov subjektivni pogled. Ta prvoosebna pozicija nam za trenutek podari dečkove oči in pogled na njegov svet, kjer male in banalne stvari izgrajujejo cel svet. To smo lahko sprejeli tudi kot avtorjevo vabilo k brskanju po obledelih asociacijah in malih spominih našega lastnega otroštva.
Izmenjujoči se close-up portreti osrednjih protagonistov in splošni kadri filmskega prizorišča ustvarjajo enkratno dinamiko, ki z učinkovito podporo montaže veže skupaj in sooča prepadne svetove otroštva in odraslosti. Gre za podobe, ki nas očarajo s svojo preprostostjo. Minimalizem je osnova za efekt. Tako se lahko v stari maniri navdušujemo nad erotizmom in senzualnostjo ob preprostem prizoru ob reki ali uživamo ob nespektakularnem zasledovanju vlakov na mopedu.
Menjava pozicije kamere pa igra še eno pretanjeno igro, ki ni zgolj v neposredni povezavi z režijskimi aksiomi kadriranja ali zagotavljanja slikovne dinamike, temveč neposredno izpoveduje fabulo filmske pripovedi. Dinamično gibanje vlakov preči statične protagoniste in obratno, Stefek v eni od zaključnih sekvenc v snu potuje mimo mesta. Gre za igro nemogočih in neizpolnjenih srečanj. Nesreča je v tem, da se liki venomer zgrešijo. V slovanskih jezikih namreč beseda za srečo odkriva globoko resnico te izmuzljive robe. Sreča je tesno povezana z glagolom srečati, torej pomeni imeti srečo srečati pravo stvar ali pravo bitje. Srečanje pa je lahko naključno ali iskano. Tako preprosto je to.
Triki tako postanejo filmska pripoved o sreči, ki jo lahko le srečamo, če nas ne ona kdaj potegne za rokav.
Film Andrzeja Jakimovskega Triki lahko v Kinodvoru ulovite še do 26. maja.
Za občestvo vseh spolov videl in spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>