* Že prvo poslušanje novega, po vrsti četrtega albuma wilheimskega kvarteta Lali Puna me je postavilo pred vprašanje, ali v tej godbi sploh slišim kaj novega? Odgovor me ni ravno navdušil, še manj pa vnovična poslušanja tega ploščka. Če smem priznati: dolgočasila sem se.

A dajmo za začetek malce obnoviti zgodbo tega četverca. Zasedba se je rodila že leta 1998, od leta 2003 pa jo tvorijo Valerie Trebeljahr, Markus Acher, Christoph Brandner in Christian Heiss. Že od samih začetkov svojo glasbo izdajajo pri berlinski založbi Morr Music, ki se je tekom let profilirala kot indie-elektro-pop založba. Acher in Brandner delujeta tudi v zasedbi Tied & Tickled Trio, Acher je pa obenem član še tretje zasedbe, od vseh tukaj naštetih morda še najbolj širko dopadljivih The Notwist.

Vsebino glasbe Lali Puna na nek način dobro onomatopejsko ponazori že samo ime zasedbe. Gre za sanjav, liričen, introvertiran in nekoliko depresiven pop, ob katerem se lahko resno vprašamo, kako je sploh možno, da je pristal pod oznako „alternativnih" godb.

Na glasbeno sceno so Lali Puna vstopili z albumoma „Tridecoder" iz leta 1999 in „Scary World Theory" iz leta 2001. Ko so pred približno šestimi leti objavili album „Faking the books", smo bili poslušalci nemalo presenečeni nad nekoliko bolj mišičastim zvokom in kitarami, ki so obogatile zvok četverca.

Seveda smo zdaj znova presenečeni - toda v nasprotno smer. Album se bolj kot ne vrača na stare tirnice in se drži ustaljenih muštrov pesimističnega ambientalnega klaviaturskega popa.

Ko pevka in klaviaturistka Valerie Trebeljahr na začetku uvodne skladbe „Rest your head" pozove „Come sit down", bi bilo morda še najbolj umestno, če bi ji dejansko prisluhnili, se nekam udobno namestili in si nekam v bližino postavili še kakšno blazino in mehko dekico. In zelo redko se bo zvok Lali Puna na tem albumu premaknil iz sanjave, pesimistične zamaknjenosti v nekaj, kar vsaj približno kaže na neko drugo vrsto čustvovanja. Taki sta skladbi „Hostile to me" in ritmično nekoliko bolj podložena „Move on".

Introspekcije Valerie Trebeljahr lahko začnejo celo počasi najedati, saj se ne moremo znebiti občutka, da smo vse to, kar poslušamo, že nekje, nekoč slišali, in to celo v bolj duhovitih, bolj življenja polnih verzijah.

Vse skladbe so namreč tkane na podobno melanholičen način, zato postane kombinacija gosto tkanih klaviatur, sanjavih ženskih vokalov in preprostih, plehkih ritmov sčasoma že malce naporna. Resda pa ji je moč priznati, da bi znala narediti svoje, če jo umestimo v mir nekega poznega večera, k branju dobre knjige tik pred spanjem. Kot čaj iz kamilic. Ne vem, recimo, da je to poizkus komplimenta.

Če lahko kaj nesporno priznam, pa je to, da „Our Inventions" ni niti malce pretenciozen in ne zahteva več, kot sploh lahko ponudi. Prej bi lahko rekla, da ne skriva svoje neambicioznosti, da je tu: takšen, kot pač je. Če te pritegne, če si v pravem razpoloženju za tovrstno liriko - fajn, če ne, pa preprosto stopiš dalje. Pošteno, mar ne?

pripravila Katarina Višnar