Zakon o malih medijih

V ponedeljek, 24. maja 2010 je ob šesti uri in dvanajst minut sonce obsijalo televizijsko anteno, ki že leta ne deluje. Arijano sem prosil, da me je fotografirala pred osvetljeno okroglino. Posodila mi je moje mame rjavi brezrokavnik, spel sem si ga s ščipalkami za perilo. Naslednjih osem tednov bodo dnevi na severni polobli najdaljši, sence pa najkrajše, v krajih blizu ekvatorja pa jih točno opoldne sploh ne bo. Navedena astronomska dejstva niso nič novega in mi jih Radio Študent ne bi smel plačati kot politični komentar zato nemudoma prehajam k temi.

Prejšnji teden bo ostal znamenit po škodi, ki so jo povzročili razdivjani in pijani fantje demonstrantje na fasadi in steklu zgradbe lutkovnega gledališča Državni zbor Republike Slovenije. Brez trohice posmeha navajam tudi resnico o poškodovanosti policistov. Očividec Erik Božič je povedal, da so rušilno veselico otvorili obritoglavi desnoidi. Frčale so granitne kocke, pokalo je steklo, zagorelo je okrasno grmovje. Študentske organizacije, ki so natisnile desettisoče protestniških majčk niso krive. Govorci, ki so ščuvali množico niso od-govorni. Jasno kot beli dan pa je, da zakonski predlog proti kateremu so sklicali shod ne prizadeva študentov in dijakov, ki hočejo oziroma morajo delat ampak predvsem močno omejuje Študentske servise in uvaja študentskim organizacijam razpise kot pot do polovice tistih sredstev, ki so doslej pritekala najudobneje, sama po sebi.

Skupina, ki se je tistega dne zbrala za Filozofsko fakulteto, bilo jih je skoraj 200, je tudi protestirala a so jo prevladujoči mediji seveda prezrli. Ti pretežno mladi ljudje so se zavedali nazadnjaškega značaja sklicanega študentskega pompa in so šli najprej na zaklenjeni študentski servis, se pravi k enemu od izvirov protestnega cirkusa potem pa niso ubogali redarjev shoda na Prešernovem trgu in so jih organizatorji obravnavali kot izdajalce takozvane študentsko-dijaške zadeve. »Izdajalke in izdajalci« so potem šli pred parlament. Mino in Mileta so s transparentom »Predstavništvo ubija avtonomijo« redarji vodili skozi vrzel še ne postavljene ograje. Prizor je posnela televizija; komentar pa je bil v smislu »Tako se je začelo potem pa se je stopnjevalo«. Ta komentar je bil seveda čisto podtikanje saj je ta skupina odšla na banko in tam pobrala tiskovine ter jih obredno zakurila. Potem so vabili prihajajoče naj odidejo raje z njimi v Socialni center Rog na razgovor. V trenutku, ko so se zaslišale sirene gasilcev je bila ta skupina paralelno demonstrirajočih že večsto metrov stran od poslopja Državnega zbora. Z nasiljem ni imela nobene zveze.

Celotna gmota dogajanja s podivjalnim zaključkom in odmevanjem v medijih je škodila ugledu Študentskih organizacij. Če zapišem in izrečem, da je to dobro, ker res tako čutim oziroma mislim potem moram vseeno hkrati zapisati in izreči tudi resnico, da brez Študentske organizacije ne bi bilo tega medija, ki mi edini daje možnost objavljanja. Levodesničarska Pahorjeva vlada bo ali pa ne bo uresničila »Zakon o malem delu«. Prav zagotovo pa ne ta ne katerakoli naslednja vlada ne bo niti zasnovala kaj šele pa uresničila »Zakon o malih medijih«, tak zakon, ki bi podpiral siromašne medije v katerih lastniška gosposka ne bi ukazovala urednikom in novinarstvu. To bi bil Narobe svet. Mediji morajo namreč služiti interesom lastnikov tako kakor jim služita tudi Ustava in zakonskopravni okvir. Iz »razlastninjenosti« majhnih medijev bi sledil razmah uredniške politike, ki ne bi bila v interesu lastnikov. Možna posledica sprejetja Zakona o malem delu je propad oziroma polastninjenje Radia Študent.

Prevladujoči mediji tekmujejo v udrihanju po Študentskih organizacijah in funkcionarjih. Slabitev mrež študentskih organizacij je verjetno v interesu vseh parlamentarnih strank. Levodesne hočejo uveljavit svoj Zakon in popravit načeto fasado svojega ugleda, desnodesnim pa ustreza slabitev gnezdišč levodesnih podmladkov. Potem, ko smo morali gledati izbruh rasizma na dolenjskem smo doživeli še fizični napad na najvišjo institucijo Kapitana Kapitala. Še bolj očitno je postalo, da v Sloveniji zelo potrebujemo policijo, rešilce in gasilce.