DRUGA GODBA 2010, 22.- 24. 5. 2010; Channel 0- Metelkova mesto/ Kino Šiška, Križanke, Ljubljana

* Maloštevilčna publika, ki je žalostno zaznamovala letošnji najbolj pričakovan nastop etiopskih pevcev Mahmouda Ahmeda in Alemayehuja Esheteja, je žal še naprej zaznamovala večino preostalih koncertov festivala. Borni obisk pa ni vedno odločilno vplival na samo počutje publike in potek koncerta, odvisno pač od prizorišča. Tako je sobotni siloviti koncert ruskih kabarejskih veseljakov La Minor v klubu Channell Zero pred dobro stotnijo plešočih in rajajočih ponujal bistveno drugačno sliko od podobnega števila publike dan pozneje v Kinu Šiška, ki je bila videti pošastno prazna.

Resnici na ljubo, se praznini v Šiški ni čuditi; kvečjemu se lahko čudimo odločitvi festivala, da v takšno dvorano pripelje praktično neznani zasedbi. Še bolj čudna ali pa kar nerazumljiva je sploh uvrstitev benda Peyoti for President v program festivala. Ostaja vprašanje, kaj so člani festivalskega programskega odbora videli v tem bendu, saj ne pomnimo, da bi v preteklem desetletju in več na festivalu igrala tako slaba, neizvirna in neinspirativna zasedba.

V Londonu delujoč mednarodni bend, ki so ga napovedovali kot "latino bombo" in pri kateremu so za reference navajali imeni kot Manu Chao ter Ojos de Brujo, je pokazal le, da zna le neinventivno kopirati, kajpak predvsem omenjena izvajalca. Kaotična zmes latino in orientalskih ritmov je morda delno prepričala v par komadih, ki so gradili na ritmiziranju praktično vseh šestih članov, popolnoma pa odpovedala, ko so se preizkušali v bolj klasičnih pesmih, za katere se je zdelo, da nimajo ne repa ne glave.

Njihov popolnoma nepotreben nastop je uvedel francoski neo-šansonjer in poet Nevchehirlian s spremljevalnim bendom. Tega koncerta žal ne moremo v celoti oceniti, saj ne razumemo francoščine, a bi gotovo koncertu prisluhnili do konca, če bi bil glasbeno mikaven. A Nevchehirlian in še štirje glasbeniki so se zatekli k precej premočrtni, kakor da novovalovski kitarski ritmiki z občasnimi vpadi na violončelu in par ponavljajočim se akordom oziroma obrazcem. Če k temu prištejemo še rahlo zmeden nastop samega poeta, ki se je očitno zavedal, da ga večina ne razume, a pravzapav ni vedel, kako naj se postavi do take publike, nam boste najbrž oprostili, da smo koncert zapustili že kmalu po začetku.

K sreči sta bila tako sobotni kot ponedeljkov koncert čisto nasprotje bledemu nastopu in gnjavaži v kinu Šiška. V klubu Channell Zero nas je pošteno preznojila ruska banda La Minor, ki je z všečno, udarno glasbo, polno značilnih ruskih motivov kakor tudi širše poznanih slogov, preprosto očarala. Izžarevano veselje do muziciranja odlično uigranih in ubranih glasbenikov je kmalu prešlo na publiko, ki je poplesavala in skakala pod odrom. Komadi, ki so se gibko gibali od šansona prek swinga in valčka do pokvečenega tanga, so se vrstili eden boljši od drugega.

Kljub jezikovni barieri je bend zlahka osvojil poslušalce, predvsem z žlahtno muziko in spontanim nastopom. Vsi v bendu igrajo kot urica, vseeno pa gre izpostaviti prifrknjenega harmonikarja Sasho Ejova - igral je na rusko različico meha, tako imeniovani bajan -, ki je komadom dodajal okraske in glazure, predvsem na ovinkih in pri prehitevanju. Navdušilo je tudi njegovo poseganje po balkanskih motivih v edinem inštrumentalnem komadu.

Včerajšnji rockovsko-tuareški večer je ponudil dobro priložnost primerjave domačih in tujih tovrstnih sil. Seveda Slovenije niso zastopali Tuaregi, pač pa Prekmurci iz ŠKM bande ter Mlade beltinške bande, pri primerjavi merimo bolj na to, kako se obnese srečanje, soočenje in kontrastiranje rockovskih in tradicionalnih motivov. Ugotoviti moramo, da so tujci zmagali. Pa ne da naši niso imel nastavkov, nasprotno, a kaže, da so se nekako ob poti zameglili.

ŠKM banda je nastop začela sama, po dvajsetih minutah, v katerih se, tako se je zdelo, še niso prilagodili nastopu pred večinoma sedečo publiko, pa so se jim pridružili nasledniki Beltinške bande. Pred samim špilom je sledila kratka napoved bobnarja, ki je sicer povedal in napovedal skupno muziciranje, a podobne napovedi bi pričakovali tudi med komadi, saj nam dostikrat ni bilo jasno, ali gre za predelavo ljudske glasbe ali za komad ŠKM-jevcev. No, bolj ko nejasnosti glede skupnega repertoarja je motilo dejstvo, da so rockerji velikokat preglasili "godce".

Klarinet, denimo, je bil komaj slišen, v zadnjem komadu, med katerim je od godcev na odru ostal le cimbalist, ki je tudi uvedel komad, pa so rohneče kitare in bobni preprosto "požrli" zvok cimbal. Škoda, kajti ideja je dobra, fantje tako eni kot drugi znajo igrati, a z malce več koordinacije bi, prepričani smo, obrodila z veliko mamljivejšimi sadovi. Koncert se je potem sicer nadaljeval le z nastopom ŠKM bande, ki so se ob nastopu teme bolj razigrali in postregli s solidno odigranim špilom, a ostaja občutek, da je bil razlog, da so bili na tem festivalu prav sodelovanje z Mlado beltinško bando, ki je, žal, prej razočarala kot navdušila.

Tudi začetek nastopa Dirtmusic ni veliko obetal; začeli so namreč z akustičnimi kitarami: izgledali so kot trojica zasanjanih post-woodstock folkijev, ki jim zraven ritem udriha en Tuareg, ravno toliko za barvo. Po nekaj neizrazitih komadih so se sile na odru okrepile, akustične kitare pa so zamenjale električne. Na odru so bili nato ves čas vsi člani obeh bendov, polg Dirtmusic še odlični tuareški Tamikrest. Diskografsko sodelovanje in muziciranje-jamanje na malijskem Festivalu v puščavi se je več kot uspešno prelilo v močan, na trenutke ekstatičen nastop.

Benda sta si izmenjavala komade, s tem, da je vsak član drugega benda tvorno sodeloval v podlaganju mamljivo psihedeličnih koščkov v večslojne skladbe. No, morda je kak komad deloval preveč monotono. A povečini smo poslušali drseče, tekoče kitarsko strukturiranje komadov, kjer so se ponavljajoči se rifi izmenjavali s katkimi predirnimi soli, podprti z čvrsto ritem sekcijo in večglasnim spremljevalnim vokalom, ki jih je dodatno barvala tuareška pevka z značilnim vriskanjem. Vriskali smo še mi!

Na Drugi godbi je večinoma užival, a se malce tudi zmrdoval Mario Batelič