XIU XIU, 29. 5. 2010; Kino Šiška, Ljubljana
* Četudi je večina vtisov, zbranih na prvem ljubljanskem špilu Xiu Xiu leta 2005, že počasi odromala v pozabo, sem pred njihovim vnovičnim nastopom v mestu zaznala določeno valovanje v svojih čustvih. Sčasoma sem prepoznala emotivni knedlc nekje v črni masi svoje intuicije in počasi mi je postajalo jasno, da mi telo sporoča, da ve, da Xiu Xiu ne bodo "zgolj" nek koncert, ki ga je treba oddelati in nato o njem spisati nekaj kritičnih besed. Ta knedlc je nelagodje, ki niti ni nujno neprijetno, je pa vnaprejšnje zavedanje o čustveni teži, ki jo bo s seboj nujno prinašalo muziciranje Xiu Xiu.
Na tokratnem ljubljanskem nastopu je frontmana Jamieja Stewarta spremljala njegova nova glasbena sopotnica, Angela Seo, ki je lani zamenjala dolgoletno članico dvojca, Caralee McElroy. Pred nami je predvsem material z njunega zadnjega albuma, letos izdanega "Dear God, I Hate Myself". Drugače so prizori znani: hladna ženska, ki z vojaško strogim obrazom tolče odsekane ritmične vzorce po činelicah (ko ni poglobljena v sintesajzerje in efekte), ter od čustev izgorevajoč moški, ki iz svoje električne kitare izvablja zdaj prijetne harmonije, zdaj pa boleč hrup. Verjetno je prepoznavni zaščitni znak Xiu Xiu skrajno patetičen glas Jamieja Stewarta, poln vibrata, vzdihovanja in hlipanja, ob katerem sem se velikokrat vprašala, če je lahko vse to, kar pripoveduje in podaja, res samo interpretacija ali pa ga morebiti vsak izmed komadov do konca posrka vase in trga na prakoščke?
"So tvoji komadi dokument ali terapija?" se je glasilo precej umestno vprašanje Jamieju Stewartu v enem izmed intervjujev. "Če bi bili terapija, bi se verjetno že počutil bolje," je odgovoril. So torej dokumentacija večinoma nelahkih življenjskih trenutkov in treba je priznati, da je čustvena in občasno tudi seksualna intenzivnost, s katero Xiu Xiu podajata zgodbe na živem nastopu nepotvorjena in naravnost eksplozivna. Ob tem ostajata Xiu Xiu skrajno profesionalna in zelo precizno navigirata vso silovitost dogajanja v svoji zvočnosti. Ta se sprehaja od nastavkov pop-pesmic do ušesom že prav napornih nojzarskih vložkov. Strukturno razpadanje in potem vnovično samosestavljanje skladb Xiu Xiu je preklemansko življenjsko. Ne moreš ob tem ne čutiti intenzivnih, resničnih nihanj, ki največkrat mlatijo in lomijo, mnogo redkeje pa cartajo in so tolažba. In še takrat so tolažba depresivne umaknjenosti vase, ne pa katarze, ki bi v svet prinesla tudi kaj pozitivne svetlobe.
Hermetičnost njune glasbe in tudi manko komunikacije z občinstvom pa pri Xiu Xiu, lahko smo se zopet prepričali, začuda ne delujeta kot minus. Občinstvo - kakih 100 ljudi - je sprva reagiralo nekoliko zadržano, vendar se je počasi ogrelo, tako da ga je vrtinec zvokov in čustev z vsakim novim komadom vedno bolj vlekel vase. To je bilo moč zaznati tako iz poplesavanja na industrijsko trde ritmične podlage kot iz aplavza, ki je nagrajeval vsako izmed odigranih skladb.
Ne vem, vseeno si ne upam zaključiti svojega pisanja z mislijo, da nas je koncert Xiu Xiu zadovoljil. Ne zato, ker ne bi bil dober - kajti koncert je bil zopet res dober - temveč zato, ker se mi zdi, da je poslanstvo Xiu Xiu odpiranje nelagodja - nikoli pa happy-ending. Potem ko poslušalstvu ni uspelo z žvižgi in aplavzom izvabiti dodatka, temveč se je začelo valiti proti izhodu, sem lahko le globoko zavzdihnila in odkorakala naprej v ljubljanski večer.
Nastop Xiu Xiu v ljubljanskem Kinu Šiška je recenzirala Katarina Višnar.
Komentarji
komentiraj >>