Drage ljubiteljice slabih šal, pozdravljene v rubriki Napihovanje. Ker je tudi ekipa rubrike navdušena nad tovrstnim humorjem, si je minuli teden ogledala Improvizijo. Gre za dogodek, ki so ga pripravili igralci improvizatorji in parodirali Evrovizijski spektakel. Ravno tako kot pri naši rubriki pa se je tudi tu pojavil ključen epistemološki problem. Zakaj napihovati že tako preveč napihnjeno oziroma zakaj parodirati dogodke, ki so že sami po sebi svoja lastna parodija?
Nastop Žlindre in Kalamarov bi na Improviziji morda še za las ujel mejo smešnega, a je žal prekoračil mejo tragikomičnega na Evroviziji sami. Sami nastopi improvizašev pa so zato učinkovali precej poceni in dosti manj smešno kot imitacija ljudi z downovim sindromom. Edina šala, ki na tem impro gala dogodku ni bila poceni, in pravzaprav sploh ni bila šala, je bila bajno visoka vstopnina. Izgleda da svojo smešnost iprovizaši jemljejo precej resno.
A priznati moramo, da je ansamblu Žlindra in Kalamari na pravi Evroviziji kljub takojšnji izločitvi vseeno nekaj uspelo. Bili so tako zanič, da se je večina gledalcev odločila glasovati za predstavnike držav, ki so od Slovenije čim bolj oddaljene, kot recimo Azerbajdžan. S tem pa so preprečili uvrstitev v finale tudi Hrvaškim pesmi, za kar jim moramo iskreno čestitati.
Preprečili so namreč, da bi Hrčki izenačili rezultat v meddržavnem triatlonu, sestavljenem iz Evrovizije, arbitražnega sporazuma in nogometa. V dveh disciplinah smo letos namreč izenačeni, a zmagali smo v najpomembnejši – nogometu! Če se izrazimo z besedami nekega anonimnega forumaša z nadimkom Slovenec32, bi lahko rekli: »Karta za posamezno tekmo 100 EUR. Letalska karta za Južno Afriško Republiko 1000 EUR, videti Hrvata kako po TV-ju gleda Slovence na svetovnem prvenstvu - neprecenljivo.«
Ekipa Napihovanja je glede nogometa in arbitražnega sporazuma v intervjujih z nekaterimi ključnimi slovenskimi državotvorci dobila zanimive odgovore, glede Evrovizije pa so bili začuda vsi diplomatsko tiho. Zlatko Zahovič nam je povedal tole: » Šmarno goro bi z veseljem zamenjal za Piranski zaliv, to bi bila najboljša rešitev za vse.« Srečko Katenec je bil drugačnega mnenja, saj je želel Piranski zaliv zamenjati za Maribor in Viole in celo Pohorje. Dodal pa je še: »Ponosen sem, ker sem Slovenec in ker sta moja mama in oče Hrvata. Kapo dol.«
Glede sporazuma in nogometa smo povprašali tudi Sebastijana Cimerotića in Borisa Pahorja, ki pa žal nista razumela vprašanja, saj prvi ni vedel, kaj je to »sporazum«, drugi pa je prvič slišal za »nogomet«. Tine Hribar pa je v odgovor na naše vprašanje zgolj ponovil znane besede, da gre pri arbitražnem sporazumu za kolaboracijo z okupatorjem, zraven pa še v svojem slogu pribil: » Žogi, ne pa Hrvatu, je treba pustiti biti.«
Glede žoge se z njim seveda ni strinjal naš vratar Samir Handanović. Še posebej ga je njena svobodna bit zmotila v primeru, ko bi žoga letela proti njegovemu golu. Tudi sicer golmani niso zadovoljni z bitjo uradne žoge letošnjega svetovnega prvenstva »Jabulani«, primerjajo jo z napihljivo žogo za na plažo. Pri Adidasu pa ponosno zatrjujejo, da je nova žoga najbolj okrogla do sedaj.
Ekipa Napihovanja se je dokopala do skrivnih vohunskih dokumentov, ki preiskujejo zaroto afriških otrok, ki te žoge šivajo v prid domačim ekipam, ki so igre s plažnimi baloni bolj vajene. Dominacija v nogometu bi bila za tretji svet, tako sklepajo vohuni, lepa moralna utež za njihovo ekononomsko podrejenost. V tem kontekstu lahko beremo tudi izjavo slovenskega selektorja Matjaža Keka v Mladini glede naših nasprotnikov na svetovnem prvenstu - Alžircev: »Ne smemo jih podcenjevati, saj bodo prvič nastopili na domačem terenu v Južnoafriški Republiki.«
Da sta politika in nogomet tesno prepletena, smo ugotovili že pred pol leta ob zmagi naših nad Rusijo, ko nas je s poskakovanjem presenetil predsednik Türk. V reprezentančno slačilnico pa je takoj po tekmi priletel tudi Borut Pahor, kar so mu številni očitali kot nabiranje političnih točk. A naša ekipa je prepričana, da tovrstna podtikanja nimajo podlage in da se je Pahor želel zgolj udeležiti famoznega šeškanja z našimi fanti pod tuši z mokrimi brisačami.
Tudi sicer naj bi bil Pahor, če gre verjeti internim podatkom njegovih varnostnikov, posebej v kopalnicah, precej pogumen. Medtem ko so razjarjeni študenti metali kocke v parlament, naj bi se v stranišču stavbe ogledoval v ogledalu in vadil strpen dialog. Ko so začeli študentje kričati: »Malo vas je, malo vas je, pičkice!«, naj bi varnostniki Pahorja komaj zadržali pred tem, da steče kockarjem naproti, slišali pa so ga govoriti: »Jaz lahko opravim z vsakim kockarjem, če sem z njihovo predsednico Kosorjevo! Pozabimo majhen nesporazum s Škisove tržnice, bodoči intelektualci! Ključ je v strpnem dialogu!«
Po raziskavah Žurnala naj bi bili ravno mladi bodoči intelektualci tudi glavni nasprotniki arbitražnega sporazuma. Sodeč po izboru protestnih gesel so tudi navdušeni navijači slovenske reprezentance. Po naših Evrovizijskih raziskavah pa tudi glavni podporniki ansambla Žlindra in Kalamari. Vsi faktorji kažejo, da smo priča vzniku nove fašistične mladine. A vseeno za mlade obstaja upanje, in to upanje je alkohol! Problem namreč ni v razbijanju, temveč v razlogu zanj. Če so mladi japiji to počeli zato, ker hočejo delati in zato, ker so nasedli fašistični propagandi študentskih organizacij, potem za Slovenijo ni več upanja. Srčno torej upamo, da so vse to počeli le zato, ker so pijane živali in se v ničemer ne razlikujejo od mladih intelektualcev drugod po svetu.
Odpoved: Da ga ne fašete od zadaj ampak od spredaj poskrbi napihovanje
Komentarji
komentiraj >> Re: Slovensko-hrvaška borba na Triatlonu
golman [02/06/2010]
hahahahahahaha ...
ej, če iz kalamarov rata žlindra, pol hrčki ne morejo v piranski zaliv po plažno žogo. in zmaga je naša.
"malo vas je pičkice!"
1:0
ne!
3:0 ubistvu ker maš not v tekmi 3 v 1 (k fruktis šampon) eurovizijo, arbitražo pa še fuzbal
mater to je itak povzetek vašga teksta! svakavamčast
kdor ne skače ni slovenc in turk.
goalgetter
odgovori >>