Na začetku opravičilo vsem, ki ste pravkar prižgali radio z namenom, da bi vam povedali, kam kositi ter napolnit svoje lačne trebuhe. Ob nekaj čez osmo večerno vam sicer poleti letalo v Treviso, vendar boste do takrat ob predpostavki predhodnega nejela že pošteno lačni. Predlagamo, da si pred potjo omislite kaj iz košte, ki jo ponuja Ljubljana in o katerih smo že pisali. Iz Trevisa vas nato čaka dvourno letenje v smer jug–jugovzhod. Vaša destinacija naj bo Sofija. Ko pristanete na Terminalu 1, vas čaka še kakšnih 20 min vožnje z avtobusom do centra. Glede na to, da ste se vozili vsaj šest do sedem ur in vam želodec že pošteno kruli, bi bil že čas za burek in ko ravno govorimo o hudiču …
Prvi dan nas je, manjšo ekipico namreč, pričakal domači burek, ki ga Bolgari poimenujejo banica. Teh je več vrst, med bolj lokalno poznane sodi tikvenik. Tikvenik je nekakšen burek, ki ga polnijo buče. Navadno banico pa sestavljajo: po možnosti domače listnato testo, mladi sir oziroma nekaj skuti podobnega, jajca ter izdatna količina olja. Vse skupaj se nato nameče v malo globljo ovalno posodo, slednja roma v pečico, kjer se vse skupaj cmari kakšnih dvajset minut oz. dokler ni gotovo. Medtem, sploh če ste v manjšem prostoru, vam hlapi že izdatno napolnijo nosnice, kar je po navadi že dovolj dober aperitiv. Ako pa vam to ni dovolj, si pred jedjo omislite mastiko.
Mastiko se naj po šegah in navadah uživa predvsem s taratorom, hladno juho, komponirano iz svežih kumaric, jogurta razredčenega z vodo, ki je rahlo začinjena. Ko za predjed použijete mastiko in tarator ter se vam jezik že pošteno razveže, se lahko lotite sledečega mesovja: kebačiči, kar je približno enako čevapčičem, le da so začimbe v njih za odtenek drugačne od tistih, poznanih na Zahodnem Balkanu. Kjufti so zelo podobni našim čuftom, z umanjkanjem paradižnikove omake, lahko pa jih primerjamo tudi z odebeljeno ali zatečeno pleskavico ali pa z uštipki, le da so slednji po navadi obogateni še s sirom in rahlo pekoči. Kot svoje jedi so si Bolgari prilastili tudi musako, džuveč ter sarmo. Nekaj posebnega pa je drob sarma, ki sestoji iz jagenjčkovih jeter in pljuč ter riža. Dobra je tudi kavarma, ki sestoji iz narezanega mesa, čebule ter pražene paprike, zalita je z belim vinom in postrežena v glinenem lončku.
Da pa nas ne bodo vegetarijanci zopet prekleli, vrzimo še njim kost v glodanje. Zanimiva jed je bolgarski patatnik. To je pretežno krompirjeva jed, v kateri se znajdeta še mladi sir, ki ga poimenujejo sirene, čez pa je nariban še rumeni sir ali kaškaval. Po vrhu se jed lazanjasto–musakaste oblike prelije z jogurtom. Jed bi lahko primerjali s tolminsko friko ali špansko tortiljo. Če vam to ni zadosti, se lahko na mizi pred vami znajde še šobska solata, katere sestavin nam na tem mestu verjetno ni treba naštevati. Poleg šobske vam je lahko postrežena še ovčarska solata, ljutenica pa še kakšna bi se verjetno kje našla, morda ravno hodite po njej.
Med vsemi naštetimi jedmi ne smemo pozabiti na znameniti bolgarski jogurt, ki zajema kar izdaten del bolgarske kuhinje seveda kot ena izmed sestavin. Najdemo ga v skoraj vseh juhah, preliva se ga preko patatnika, lahko pa ga použijete tudi kot samostojno jed ali kot pijačo. Iz Turčije je namreč tudi v Bolgarijo priromal aryan. To je jogurt, razredčen z vodo in obogaten z izdatnim kupčkom ledu. Pijača pomeni pravo osvežitev poleti, če se nazaj držite pred pivom.
V večini restavracij v Sofiji se boste pošteno najedli in napili za 5 do 10 evrov. Upoštevali seveda nismo raznoraznih KFC, MCshitov in ostalih globalnih kozlarij, na katere naletite povsod drugod. Morebiti še en ne nepomemben podatek, v Sofijo se da prileteti že za 40 evrov in če imate kakršnokoli poznanstvo, ki vam je pripravljeno ponuditi prenočišče in vam je edina skrb hrana, lahko pridete skozi relativno poceni.
Ako vam danes ali za vikend ne znese pot do Sofije, si na spletni strani Radia študent poglejte ostale RŠ futre in se odločite po svoji vesti, Franci I pa se za enkrat od vas poslavlja ter vam kliče dober tek, kjer koli že boste!
Komentarji
komentiraj >>