REFERENDUMSKA VROČICA JE MIMO - QUAN QUISQUE NORIT ARTEM, IN HAC SE EXERCEAT, BI DEJAL CICERON - ZDAJ NAS BO OGREL NOGOMET.

Ozračje se ogreva, pa zavoljo ne le podnebnih sprememb. Ogrela nas je študentska jeza ob malem delu, ogrel nas je referendum o arbitraži, ogrevata nas jutrišnji pričetek svetovnega nogometa in naš že drugi skok vanj, ogreva nas vse bolj vroče poletje, ogrela nas bo tudi sindikalna jesen. Tako kot drugod, v Evropi in po svetu, ob krizi, ki nas obdaja in vztraja.

A vrnimo se še enkrat k prav preživeti vročici, k referendumski, ki se je iztekla na edini način, ki lahko pomežikne zdravi pameti. Z uveljavitvijo dogovora med našo in sosedovo vlado, da mejni spor, ki ga sami nista bili sposobni rešiti celih 19 let in ki je kar nekaj krat, ob incidentih, provokacijah in ne kaj prijaznih retoričnih duelih, državi približal k resno in dolgotrajno zaostrenim odnosom ter naroda k poudarjeni vzajemni nenaklonjenosti, z določeno škodo tudi obema gospodarstvoma, preneseta v presojo in odločanje nepristranski mednarodni arbitraži.

Referendumska kampanja je bila ostra, nesramna, vihrava, kar je bilo ob temi obsežnosti državnega ozemlja, z morjem vred, in domnevno prikrajšanega »Slovenstva«, tudi pričakovati. Pravijo tisti, ki so prav za prav najbolj krivi za to, da je zgodba »razklala« narod, predmetu referendumskega odločanja pa so ti isti gospodje pripisali kar usodnost za preživetje Nacije, češ da bomo ostali brez morja in brez statusa. A uprizorili so nič drugega, kot en velik halo za relativno drobno stvar, ki je pomembna samo toliko, kolikor premika nek problem iz škodljivega in nevarnega, tudi za širši prostor, stopicanja na mestu, k končnemu reševanju in ga umika iz dnevne politične rabe.

No ja, še bodo očitki leteli na vlado in koalicijo, ki da sta nategnila in izdala narod, da meja, ki jo bo določal nekdo tretji, ne bo nikoli »pravična«, da bi kot člani EUja s Hrvaško lahko pometli in podobno, a ker timing za pripravo zagovora na arbitraži je začel teči, se bo treba usesti skupaj in skupaj pripraviti najboljši možni zagovorni memorandum. Ne nazadnje, vsi argumenti, ki so jih nasprotniki sporazuma nanizali o našim neodtujljivih pravicah do te ali one parcele ter do morja do famozne točke T5, bodo v petih arbitrih končno našli pozornega slušatelja.

A kaj je vredno iz vsega tega ropotanja in hudovanja izluščiti. Peterle objokuje, ker da je vlada narod razdelila in krivično nanj prenesla svojo odgovornost do ozemeljske celovitosti države, pozablja pa da so najprej in najbolj njegovi grozili z referendumom, Janša govori o koalicijski Pirovi zmagi, ker da bo on itak blokiral včlanitev Hrvaške v EU, ko ji bo treba v Državnem zboru reči DA z dvotretjinsko večino, vse dotlej, dokler meja ne bo rešena, pa ne kakorkoli, ampak tako kot njemu ustreza. Potrti dr. Bučar bi, ko bi lahko, kar spokal in si poiskal domovino, ki bi znala biti država. Pahorju se je fantastičen dan ponovil.

Jaz si bom dovolil izluščiti nekaj drugega, nekaj česar ne bi smeli, tako vsa slovenska javnost kot politika, desna in leva, spregledati. To, kar smo o dogovoru Pahor-Kosor povedali na istrskem koncu, ob morju, v Kopru, Izoli in Piranu.

V središču kampanje so se znašli pomorska usoda Slovenije, razmejitev na morju, vprašanje celovitosti Piranskega zaliva, stik z mednarodnimi vodami, pogoji plovbe in dela naših ribičev, prihodnost Luke Koper. Ja, za Boga, kdo naj o vsem tem več ve kot tisti, ki s tem živimo, ki poznamo v podrobnostih genezo in odgovornosti tega spora in ki najbolj trpimo posledice odlašanja njegove odprave?! Meja poteka in se občasno tudi nevarno ogreje - najbolj takrat, ko se do nje spustijo oni, ki ji ne pripadajo - pred našimi vrati.

Torej, če se je kdo res kvalificirano izrekel o morju in o z njim povezanih temah, smo bili Istrani, domačini, in izid je, kljub političnim kupčijam in pobalinski agitaciji dveh tukajšnjih županov proti arbitraži, več kot zgovoren. 70-30. Ko bi s takim rezultatom pri košarki kdo zmagal, bi se poraženec nemudoma preselil k balinanju.

Kaj smo že slišali? ex aequo et bono? Uti possidetis? De iure in de facto? Ciceron bi ob istrskem razmerju raje izrekel: »Quan quisque norit artem, in hac se exerceat«, ali po naše. »Le čevlje sodi naj kopitar«. Morda bo zaleglo kdaj drugič.

Sicer o morju bodo jutri znova spregovorili trije naši evropski poslanci. Na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu, Peterle, Fajonova in Thaler. A tokrat ne o tem koliko naj bo naše in kako, ampak o temi, ki jo znova ponuja še ena odmevna ekološka katastrofa te dni, ona ob Louisiani. Vprašanje pogovora z javnostjo: Ali lahko Piranski zaliv postane Mehiški? Odgovor je da, če v plitkem in gosto naseljenem Tržaškem zalivu nasede ali trči tanker z nafto, še huje, če se to zgodi onemu z zemeljskim plinom, ki bo napajal, ko bo zgrajen in gotovo bo, če bo Slovenija odlašala s tožbo na evropsko sodišče, vplinjevalnik v Žavljah pri Trstu.

Prileglo bi se, ko bi zlasti naš dragi Lojze odmislil celovitost zaliva, junction in pravičnost meje, in svojega strankarskega kolego v Evropski ljudski stranki, Berlusconija, raje pozval k pogovorom z nami in Hrvaško o tem kako in kje dovažat energente v severni Jadran, tako, da bomo vsi zadovoljni in varni, oziroma o tem kako skupaj in okoljsko bolj skrbno koristiti razvojne potenciale tega občutljivega prostora.

A jutri se začne tudi nogomet!

Terminal danes spisal Aurelio Juri.