V uredništvu Napihovanja ne moremo iz svoje brezobzirne kože. Stvar je v tem, da smo se resnično pehali kot nori, na vse kriplje smo si prizadevali, da bi bilo za nedeljski obračun Slovenija-Alžirija vse spokojno. Da bi si lahko obračun pogledali v blaženem miru. Da bi bilo vse tipi- jebeno- topi. Da bi bilo ena a. Da bi nam pasalo kot budali šamar, da bi ga cepnili ko seljak drva.
Načrt je bil preprost, nepretenciozen, celo prozaičen. Vsi člani Napihovalskega uredništva naj bi se dobili pri Ferdijudurku, le-ta pa naj bi poskrbel tudi za primerno osvežitev, za par stolov in za televizijo. In tudi je. V sobi so nas res pričakali udobni stoli in tudi televizija je bila tam. Priklopljena in prižgana. To Ferdi! Samo nekaj je bilo precej čudnega – mizica na kateri bi nas morala pričakati ohlajena babičina šabesa, je namesto te nedolžne pijače gostila dve zvrhani flaši mrke, prozorne tekočine. Takoj vam lahko povemo, da je bil to nekakšen smrtonosni šnops, kar pomeni, da je očitno prišlo do nekakšnega komunikacijskega šuma, pravzaprav do nesporazuma o tem, kaj je to osvežitev.
Kakorkoli že, najbrž je odveč poudariti, da je bila ekipa Napihovanja do začetka zgodovinske tekme, namesto z domoljubnim patosom, popolnoma prežeta z žgočo tekočino sladke omame, ki je meglila razum in krivila telo. Tako naposled v deliričnih umih od famozne tekme ni ostalo praktično nič. Le nekaj zmedenih, kakofoničnih spominskih utrinkov v katerih sta Zlatka in Srečko gola zajahala sosedovega ovčarja, Igipop je mirno uriniral v kotu, Kosobrinček je onaniral na zvok vuvuzel, Ferdidurke pa je namesto čipsa zlakotnjeno grizljal televizijsko kablovje. Bolnica, a tako je bilo. Tekma je bila, tekme ni bilo več. Mar bi poslušali Klemna Klemna.
Ko se je uredništvo napihovanja kakih šest ur pozneje ovedlo, si je pulilo lase, prizadeto je cepetalo in vpilo, toda izgubljenega časa si ni moglo povrniti. Slišalo je nekaj o zgodovinski zmagi Slovenije, o kvalitetni igri in o napeti tekmi, ki je navijačem in svetovni javnosti dvigovala pritisk. In ker so naši mediji počasni ter okorni, uredništvo Napihovanja pa je po informacijah hlepelo kot Sahara po vodi, smo se lotili brskanja za spletnimi odmevi tujih medijev. In primejduš, kako prekleto presenečeni smo bili nad njimi. Predvsem nad aroganco in neumnostjo teh poganov, katerih cilj je bil več kot očitno poniglava črnitev Slovenije in njene nogometne reprezentance. Tako je nek angleški reporter časopisa Daily Planet med drugim zapisal, da je šlo pri obračunu za prvovrstno-dolgočasna jajca ter da je med tekmo raje razmišljal o tem katere vrste kikirikijevega masla naj si namaže na kruh, ko je bilo konec, pa se je preostenak dneva sekiral zaradi izgubljenega časa . Njegov stanovski kolega je dodal, da je bil najzanimivejši moment tekme manjši incident navijača, ki je splezal na stolp, iz katerega se je nesrečnik očigledno hotel pognati v smrt, ker ni več zmogel prenašati tako kislega obračuna. Spet tretji se je obregnil ob zdolgočasenega Zidana, ki so ga organizatorji očitno z lisicami priklenili na stol, da je ni mogel ucvreti s te, bojda najslabše tekme prvenstva. Najslabše tekme prvenstva, kaj? Svinje...
Toda zmačkano uredništvo Napihovanja ni verjelo. Seveda ne. Laži in pol resnice, insinuacije in natolcevanja. Srčni slovenski navijači smo jih vajeni. Nič ne de. Bodo oni že še prišli na vrsto. Raje smo nestrpno pričakovali posnetka tekme, ki smo ga naposled le dočakali. Tokrat smo bili pripravljeni. Sicer ni bilo v živo, toda hej, ko ti življenje servira limone, si naredi limonado, kajne? ...šit.
Namesto veselja ob vnaprejšnjem poznavanju rezultata, namesto neke vznesenosti, ki bi paroksizem dosegla ob zadetku, smo tekmo spremljali v oglušujoči in naraščajoči tišini. Samo nekdo je vmes enkrat navrgel – pa saj ni tako slaba tekma. Nihče mu ni odgovoril. Objela nas je depresija, grdo nas je prižela na svoja temna pleča. Tega malodušja ob ogledu so bili gotovo krivi ti tuji hujskači, ki so nam s svojim ljubosumnim strupom onesnažili duše. K svetobolju je nekoliko pripomogel tudi, sicer častitljivi, Igor E. Bergant, ki je za nerazburljivo srečanje najprej okrivil umetno travo. Nato žogo, nato nadmorsko višino,nato vuvuzele, nato temperaturo, nato sonce, nato pritisk in nato še Alžirce, ki so nam rušili igro. Ko je bilo posnetka konec, smo takoj ugasnili prekleto škatlo. K vragu pa še dr. Verdenik!
Nekaj nas je pošteno žulilo. Nihče ni hotel prižgati petarde, nihče ni hotel zavriskati, nihče ni hotel razpravljati o tekmi, nihče ni hotel praznovati, nihče se ni hotel sleči in opletati z visečim udovjem. Eden za drugim smo se počasi odplazili domov, vsi zmačkani in tečni ko driske.
Ne pijte šnopsa. Predvsem pa ne berite tujih medijev. Oni nič ne vedo.
Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.
Komentarji
komentiraj >>