* * *
Filmski režiser Sam Mendes je eden tistih dežurnih psihologov ameriške družbe, ki ga ne zanimajo simptomi. Vsak domiseln filmski projekt nima s simptomi kaj početi. Simptomi so arhiv, statistični podatki ali uvodne novice ultraažurnih medijev. Kdor torej želi razumeti Ameriko, ne sme sanjati ameriškega sna, še zlasti ne pri polni zavesti. Sam Mendes nas je prvič popeljal v trebuh Amerike, natančneje v suburbana sanjališča, z nizkoproračunskim American Beauty (1999). Drugič se je tja napotil z Revolutionary Road (2008) in tretjič z Away We Go (2009).
To tematsko trilogijo je Mendes - za razliko od prvih dveh filmov - presenetljivo zaključil na način komedije. Film Away We Go že v naslovu optimistično namiguje, da je paralizi ameriškega sna pošla sapa. Vendar se navkljub temu ne zgodi nič revolucionarno novega. Po inertni norosti suburbanega sanjališča ostane le dobri stari roadtrip. Nazaj k pionirskim koreninam. A kam pobegniti, ko je zadnja meja že zdavnaj padla in ko smo že toliko svobodni, da nimamo od česa bežati?
Burt (John Krasinski) in Verona (Maya Rudolph) sta par, ki ima klasične pomisleke zgodnjih tridesetih let. Ker programu planirane suburbane sreče na verjameta več, se odločita za pot. Za zablode preteklosti je potovanje bolj učinkovito od spovedi. Zvesto sledita ameriškemu izročilu – pot / cesta je tradicionalen signal za nov začetek. Burt in Verona, ki pričakujeta otroka, se odpravita iskat svoj bodoči dom. Obiskujeta znance, sorodnike, sodelavce, da bi ugotovila ali je okolje, v katerem živijo, pravšnje za prihod njunega otroka.
Potovanje se izkaže za razočaranje. Nikjer ne najdeta zagotovila, da prakticiranje družinskih idealov še zagotavlja srečo. Njun roadtrip prečka disfunkcije, odtujenosti in patologije sodobne ameriške družine, relikt ameriškega suburbanega sna. Scenarij, ki ga je spisal par Dave Eggers in Vendela Vida, se presenetljivo lahkotno in humorno približuje največji travmi ameriškega sna, razpadu družine kot jedra nacije.
Roadtrip Burta in Verone se zaključi tako, kot se zaključijo dobre pravljice za lahko noč, vendar brez ključnega stavka: »In živela sta srečno do konca svojih dni«. V pravljicah in programiranih sanjah lahko živimo le dokler verjamemo temu stavku. Brez te sanjske alineje ostane le dobra stara realnost in pekel medosebnih in družinskih odnosov. Mendes je namenoma pristal na optimistično satiro v najbolj nevralgični točki ameriške kulture. Dokler se šalimo, je še dobro.
Potem, ko so padle zadnje meje, ko se družbeni program sreče nima več kam širiti, ko je patološki narcizem začel žreti lastne otroke, ostaneta na razpolago le dve potovalni opciji. Ena je Luna ali Mars, druga, vsekakor težja in dolgotrajnejša, pa personalno potovanje in spoznavanje samega sebe mimo priročnikov družbene normalnosti. Mendesovi liki, ki so pristali na slednje, so junaki maloštevilne nove generacije, ki ne verjame več svojim hipijevski staršem, new age spiritualnosti ali neoliberalnim vizijam vnebovzetja.
Away We Go je eden tistih filmov, ki tiho obljubljajo dobro izkušnjo že na točki branja sinopsisa. Kdor se trezen spusti v ameriški sen, je vreden naših simpatij. Do sedaj smo vse filme t. i. ameriške odvisne produkcije, ki so rezali in zasmehovali svetinje ameriškega sna, sprejeli za svoje in obenem za samodejni presežek Holywooda. Navkljub ozadju etablirane produkcije smo jih takoj uvrstili med avtentično avtorske izdelke neodvisne kinematografije.
To je vodilo v skorajšnje prepričanje, da so edini dobri ameriški filmi tisti, ki se striktno ukvarjajo s patologijo ameriške družbe in kulture. »Happiness« Todda Solondza [Toda Solonca], »Fight Club« Davida Fincherja, »Fear and Loathing in Las Vegas« Terryja Gilliama, »Requiem for a Dream« Darrena Aronofskega in navsezadnje trilogija Sama Mendesa so dokazi, da se v tovarni sanj in njenih podružnicah, hvala bogu, tu in tam le pojavijo izdelki z napako.
Za občestvo vseh spolov videl in spisal Igor B.
Komentarji
komentiraj >>