Še ta teden, pa se bomo v nedeljo oddahnili. Svetovna nogometna žoga bo pospravljena, znameniti pokal podeljen. Komu? Ja, ali Tulipanom, ali Furiam. Od sodnikovega začetnega žvižga, bo treba počakati še najmanj 90 minut. In največji letošnji športni spektakel bo sledil... popularnemu Matejčku. Se bo poslovil.

Naj priznam, da mi ob takih slovesih malce stisne v grlu, pa tokrat ne mislim na ex zaresovca in odstopajočega ministra, ki naj bi skrbel za hitrejše okrevanje gospodarstva, pa mu ni kaj prida uspelo in se boji, da bi ga zato okrivili. Resda najbolj me gane, ko se ugasne olimpijski plamen. A tudi nogomet, Shakira s svojo Waka Waka, Afrika, njeni ritmi in barvitost, izrazi navdušenja in žalosti, nogometašev in publike, pa ne nazadnje nastopi in upi našega tima, so me prevzeli.

Da, vrnili so se naši nekoliko prej, kot so si in smo si vsi doma želeli, a nam zato prihranili kar nekaj dodatnih pogrizenih nohtov in stroškov. No, šalo na stran, vsaka jim čast, vse pohvale še enkrat, s tega mesta, za resnost pristopa k prvenstvu, za prikazano igro, za dostojanstvo in veselje tudi ob predčasnem povratku.
Počakajmo torej še nedeljo, izberimo si svojo favoritko, ohladimo pijačo in ogrejmo glasilke. V ponedeljek še kak komentarček, nato vsi na morje, v hribe ali kam drugam počitnikovat, se sproščat, uživat poletje in polnit baterije za jesensko... kurjenje.

Rebalans proračuna je pod streho, z njim tudi zakon o posojilu Grčiji, ki naj bi prispeval rešiti Evropsko valuto in prihodnost. Rezi v odhodkih bodo krepki. Do konca leta za 600 milijonov evrov. Prihodki so pač manjši, kot je bilo zaželeno in planirano in, da bi vendarle ohranili primanjkljaj pri načrtovanih petih odstotkih bruto družbenega proizvoda in se oddaljili od nevarnosti finančnega kolapsa države, je manever nujen.

Prihranke je vlada poiskala predvsem pri materialnih stroških, oziroma plačah, in investicijah. In nihče seveda ne ploska. Javni uslužbenci, zdravniki in še drugi koristniki državne blagajne niso pripravljeni zategovati pasu, češ sami niso krivi za recesijo in povečan javni dolg, in napovedujejo stavke ter druge oblike protesta in upora. Opozicija, ki jo premier Pahor vabi za skupno mizo pri spopadanju s krizo, pa bi rešila del investicij, ki naj bi pognale gospodarstvo, in še globlje segla v plače in druge materialne izdatke. Sindikati, tako javnega sektorja kot zaposlenih v gospodarstvu, so vse bolj na okopih in jeseni bi šli na ulice. Zraven še upokojenci in študentje. Dol z vlado, dol s parlamentom. Zakaj bi hodili počitnikovat v Grčijo, ko si jo lahko pričaramo doma? Granitnih kock je na trgu Republike pred Državnim zborom še veliko. Razuma, kako privarčevati vsi skupaj, da bi grško folkloro uživali vendarle le na dopustu, pa vse manj. Življenjska stiska z razumom pač prijateljuje težko. Kolikor narašča, toliko ga odklanja. Saj vemo, ko popeniš, razmečeš in sesuješ vse naokoli, pol ko se ohladiš, imaš resda več skrbi kot prej, ker moraš opravljeno spet sestavit in pospravit, a si se vendarle izkašljal.

Gospodarska in družbena kriza, ki kot povsod preraščata tudi v politično in krizo vrednot, sta pri nas v dobri meri posledica tudi nedisciplinirane tranzicije iz prejšnje socialistične ureditve s svojo še dokaj plansko ekonomijo v krut kapitalizem in zlasti nepoštene porazdelitve bogate zapuščine in novo ustvarjenega družbenega produkta, katerega večji del si je prilastila manjšina iznajdljivcev. Tako imenovani Tajkuni in Tajkunčki, ki jim država z vsemi svojimi vladami in zakoni doslej, v 20 letih demokracije in samostojnosti, ni bila kos.

In delavec, ki se s svojo mizerno plačo komaj preživlja, ali se znašel celo na zavodu in mora, da nahrani družino in sebe, po socialno pomoč ter pakete Rdečega Križa in Karitasa, je upravičeno ogorčen, obupan in jezen, željan sesuti vso to nepoštenost in družbeni red, ki jo je porodil.

Toda. Kako? Z novim redom, ki bo priborjen in vsiljen na ulici? Z novo revolucijo? Morda tudi s krvjo? Ne da bi hoteli, a tudi na študentskih demonstracijah pred parlamentom nihče od organizatorjev ni pričakoval da bodo leteli kamni in sama sreča, da noben, ki je razbil šipo, ni zadel še kako glavo.

Pa je tudi sicer revolucija odrešitev? Kaj pa manj boleča in bolj preprosta zamenjava oblasti? Pahor domov, Janša, ali kdo drug namesto njega? A bodo potem naložbe stekle hitreje, plače se popravile, pokojnine preživele in mladi spet manj skrbno študirali ter po končanem študiju našli zaposlitev? Ni morda to, kar se nam dogaja nekaj kar že presega sposobnost, inventivnost in moči vlade in parlamenta, kakršne koli politične barve že?! Ni je članice EU ali druge države v Evropi, kjer bi bili ljudje zadovoljni s proti kriznimi ukrepi, ker se povsod reže, jemlje, klesti.

Najmočnejši sindikat, besen ker gre vlada že jutri pred poslanci z dvema delovno-pravnima zakonoma brez njegovega soglasja, napoveduje za september popolni obračun z njo. Tudi generalno stavko. Lepo. In potem? Ja, spet smo tam. The day after in, zavoljo stavke, dan prihodka manj, če bo delo prekinjeno ne več kot 24 ur, in dan poglabljanja krize več.

A k sreči bodo jeseni, morda že septembra, tudi lokalne volitve, volitve županov in županj, ter občinskih svetnic in svetnikov, in namesto ulice in sindikalnih povork bo na predvolilnih shodih ter na samem glasovanju slišati kaj si mislijo ljudje o tej in oni politični opciji. Ne dvomim, da bodo tudi leteli krožniki, a ko jih v vitrini ne bo več, bo treba črepinje pomesti, pobrati in zlepiti skupaj, ker za nakup novega servisa bo takrat še manj denarja.

Terminal spisal Aurelio Juri.