* Glasba kvinteta Here We Go Magic v sebi nosi nekaj čarobnega, zato izkoristimo naslednjih sedem, osem minut za brskanje in iskanje tistega, kar jo naredi takšno ... čarobno.

Here We Go Magic so v osnovi projekt slikarja in glasbenika Lukea
Templea, ki se je razvil v polnokrvno timsko sodelovanje. Temple je klasično šolan slikar, ki je ustvarjanje glasbe odkril šele po tem, ko je slikarstvo izbral za svoj poklic. Potem pa se je premislil. Udobje dobro plačanega dela, kjer je s slikarijami okraševal domove premožnih Newyorčanov, je zamenjal za mnogo manj gotovo pot glasbenega artista.

Leta 2004 je izdal svoj prvi EP in v naslednjem letu svoj albumski prvenec, "Hold a Match for a Gasoline World". Presenetil je s svojo glasbeno virtuoznostjo in čustvovanji, s katerimi je zapolnil svoje skladbe. Potem ko je pritegnil celo nekaj mainstreamovske pozornosti s skladbo "Make Right with You", je Temple leta 2007 izdal še drugi album, "Snowbeast". Vse je kazalo na presenetljivo zorenje avtorja, ki se je z glasbo ukvarjal šele nekaj let. In tako je "Snowbeast" pripravil teren za odpiranje novega poglavja, naslovljenega Here We Go Magic.

Do določene mere psihedelični pop, spet od te črte dalje elektro folk, je prvi album Here We Go Magic februarja 2009 presenetil z barvitostjo vplivov in zvočnih slik, ki jih je nizal pred poslušalcem. In če je bila premiera Here We Go Magic le novo ime za solistično izražanje Lukea Templea, je projekt kmalu prerasel v timsko delo in petčlanski ansambel, ki je že pol leta po izdaji prvenca podpisal pogodbo s kanadsko založbo Secretly Canadian.

Album "Pigeons" je marca letos najavil izvrsten šestminutni komad "Collector", ki je bil med drugim tudi hit na valovih tega radia. Nalezljiv do konca se "Collector" poigrava tako s folk nastavki kot, po svoje presenetljivo, s Krautrockom, v celoti pa ga odlikuje izvrstno sodelovanje kolektiva, ki ga poleg Templea tvorijo še Christina Lieberson na klaviaturah, kitarist Michael Bloch, basistka Jennifer Turner in bobnar Peter Hale. Here We Go Magic v tem komadu ne presenetijo s kakšnimi originalnimi domislicami, saj je harmonična podstat dokaj tipična za pop glasbo. Toda vehemenca, preprosta natančnost muziciranja in barvanje zvočnosti z večglasnim petjem naredijo komad preprosto krasen.

Ob "Collectorju“ je vsaj na prvi posluh možno za hipec izgubiti vpogled v to, da ga obkrožata še dva pop bisera - uvodni komad "Hibernation" in tretji po vrsti "Casual". "Hibernation" postreže s sinkopiranim ritmom in igrivimi kitarami, ki do neke mere zakrijejo repetitivne nastavke komada. "Casual" pa postreže s svojevrstnim čustvenim vrhom albuma. Gre za sicer običajno pripoved o koncu neke ljubezenske zgodbe, ki pa je povedana na svež način. Priporočam, da poslušate akustično priredbo tega komada, ki jo najdete na spletnih straneh portala Pitchfork.

Nekoliko presenetljivo "običajno" nato zveni folk skladbica "Bottom Feeder", po kateri pa se dogajanje na albumu preseli v nekoliko bolj umirjene in tudi eksperimentalne vode. Četudi sloni na folk izročilu, pa se glasba Here We Go Magic pogosto spogleduje z elektroniko ali s konkretnimi zvoki, kakršne recimo slišimo na začetku skladbe "F.F.A.P." ali pa na začetku "Casual".

"Vegetable or Native" skoči ven iz pričakovanega toka, saj je bolj kot ne repetitivno skiciranje obrisov s ploskanjem, zvončki in bobenčki, ki se vsako toliko zaciklajo še z efekti. Komad se neslišno pretoči v zaključni instrumental "Herbie I Love You, Now I Know" in na tej točki se lahko zgolj še vprašamo, kdaj nam je uspelo zapustiti znane teritorije folk muziciranja in preiti v svojevrstno tropsko eksotiko. Nepričakovano in luštno.

Here We Go Magic so z albumom "Pigeons" in bojda odličnim koncertiranjem presenetili v pozitivnem smislu. Odprti za eksperimentiranje in kot kolektiv odlično uigrani so začeli zarisovati zanimivo pot razvoja, ki veliko črpa iz tradicije in morda v sebi res ne nosi nič bistveno originalnega. Vendar pa so rezultati, ki so jih doslej ponudili v posluh, več kot navdušujoči.

pripravila Katarina Višnar